EN / SLO

Barbara Siegel Carlson

ZDA, 1957

Barbara Siegel Carlson je ameriška pesnica in prevajalka. Njene pesmi so bile objavljene v Hayden`s Ferry Review, Asheville Poetry Review, Poetry East, Birmingham Poetry Review in drugih. Objavila je tudi chapbook z naslovom Between This Quivering (Vmes med tem drhtenjem, Coreopsis Press). Z Ano Jelnikar sodeluje pri projektu prevajanja Srečka Kosovela za ameriško izdajo. Nekateri njuni prevodi so bili že objavljeni v The Literary Review in v International Poetry Review. Živi v zvezni državi Massachusetts v ZDA.


English:
Crumbs

                    …scarcely touching anything
      holding it after all uncertainly
        as the white blossoms were held that have been blown down...
            W.S. Merwin

        After Kosovel

A bird is pecking
at the crumbs you left.
Maybe they’re seeds, whole
and sweet, each one a meal
long after it dissolves.
Inside the bird the faint trails spread
across the sky -- the trails of old breads
sing in the summer trees.

The wind is licking the leaves.


V slovenščini:
Drobtine

        ...plašno dotikajoč se česarkoli
    na konc upa to vseeno negotovo držati na rokah
        kot so držale veje belo cvetje, ki ga je odpihnilo...
                W.S. Merwin
   
            po Kosovelu

Ptič kljuva
po drobtinah, ki si jih pustila.
Morda so semena, polna
in sladka, vsako za cel obrok
še dolgo potem, ko se razpusti.
Znotraj ptice se navidezne sledi
ves čas širijo čez nebo -- sledi starih krušnih
štruc pojejo v poletnih drevesih.

Veter oblizuje liste.

Prevedla Barbara Pogačnik


English:
Lint

I like lifting it
from the hot metal cage,
feeling the broken thread
whole in my hand, brushing it
against my cheek, smelling the gray
that sleeps in all our fabrics.
It sheds in secret, like an older skin.
I touch it to my lips, this soft pelt,
then place it outside in the rain.


En français :
Peluche résiduelle

J’aime la soulever
de dans la cage métallique brûlante
toucher le fil rompu
entier dans ma main,  en effleurer
ma joue, sentir le gris
qui dort dans tous nos tissus.
Cela mue en secret, comme une peau plus vieille.
Je la touche à mes lèvres, cette tendre fourrure,
puis la mets dehors sous la pluie.

Traduit par Christophe Lamiot Enos
   
         
English:
Impossible poem

This poem has no words to tell you how it dreams
itself off the page & out of this book because
the page is already erased & the book is blank.
Just as the room has no walls to hold me here,
the breathing inside expands to the breathing
outside to the blind voices of the crickets that keep
resounding through the lightest rain, their nests
always hidden as the room you’ve filled with books
of pages written in a language you never speak
out loud, only those words are not silent but of the night
urgent with messages unsent. I am trying to hear you
sealed in my memory – there was a milk box
by the porch, but it rusted out the bottom & the key
slipped away. There’s this trapdoor at the back
of my throat where you have slipped & keep falling.
I imagine you mute in my subterranean heart
looking up from its crevasse to where the poem
is being devoured, even as it rises to the night teeming
with wings drawn like hieroglyphics on the dome
of that cave, which is a kind of inward sky where
when you look up you think you see the markings
of a relief map, but it’s really the whirring
that seems to cast out every second to another life,
so there’s a glorious fury beyond itself even as
the rain sheets down. I can’t tell anymore which
is which for any sound is meaningless, even as speech
attempts to name what surges from the storm to expose
the veins. This poem grows from its own dead
skin knowing it will never breath this hour again,
but keeps reaching toward the moment as it dissolves
already abandoned because it’s impossible to sleep
inside the lost – so you are reading the wrong poem –
the real one disappeared in an echo through the leaves
of the relentless & desperate trilling of a single voice
out of thousands, where the one yearning for the other
makes this ecstatic sound.


V slovenščini:
Nemogoča pesem

Ta pesem je brez besed, ki bi ti povedale kako sanja
samo sebe izven strani v knjigi & izven knjige, ker je ta stran
že izbrisana & ker je knjiga prazna.
Prav kakor soba nima sten, ki bi me zadrževale tu,
kot se notranje dihanje razširja v dihanje
izven sebe vse do slepih glasov čričkov, ki brez prestanka
zvenijo skozi najdrobnejši dež, s svojimi gnezdi,
ki so vedno skrita, kot soba, ki si jo napolnil s knjigami
polnimi strani, napisanih v jeziku, ki ga nikoli ne spregovoriš
naglas, vendar pa tiste besede niso tihe temveč nujne
od noči in od neodposlanih sporočil. Poskušam te zaslišati
zapečatenega v svojem spominu – ob vhodnih vratih je bil
zaboj z mlekom, vendar je dno zarjavelo in odpadlo & ključ je
nekam zdrsnil. Nekje zadaj v mojem grlu so zaklopna vrata,
za katera si zdrsnil & še padaš.
V svojem podzemnem srcu si te predstavljam nemega,
kako iz njene razpoke gledaš navzgor tja,
kjer pesem srka vase, celo medtem ko se vzpenja v noč, ki se zliva /mrgoli
od kril, ki se rišejo kot hieroglifi na kupoli
tiste kleti, ki je nekakšno navznoter obrnjeno nebo, kjer
kadar pogledaš navzgor, pomisliš, da vidiš znamenja
reliefne karte, v resnici pa je brnenje,
za katerega se zdi, da se vsako sekundo prepira za drugo življenje,
in tako je svetli bes na oni strani in tako je celo,
kadar se dež kot rjuha zliva navzdol. Ne morem več določiti, kaj
je kaj, ker je vsak zvok brez pomena, celo ko govorica
poskuša poimenovati tisto, kar vznika iz nevihte in razgalja
žile. Pesem raste iz lastne mrtve
kože, vedoč, da ne bo nikoli več zadihalo te ure,
in še naprej sega proti trenutku in se hkrati že
tudi raztaplja v zapuščenosti, saj je nemogoče spati
znotraj izgubljenega – in tako bereš napačno pesem –
resnična pesem je izginila v odmevu skozi liste
neusmiljenosti & obupanega gostolenja enega samega glasu
izmed tisočev, med katerimi tisti, ki koprni za drugim
ustvarja ta omamni zven.

Prevedla Barbara Pogačnik


En français :
Poème impossible

Ce poème n’a pas de mots pour te dire comment il se rêve
hors la page et hors ce livre parce que
la page est déjà effacée et le livre est blanc.
Juste comme la pièce n’a pas de mur pour me retenir ici,
respirer à l’intérieur s’accroît jusqu’à respirer
dehors jusqu’aux voix aveugles des criquets qui ne cessent
de résonner à travers la moindre pluie, leurs nids
toujours cachés comme la pièce que tu as remplie de livres
dont les pages sont écrites dans une langue que tu ne parles jamais
à voix haute, sauf que ces mots ne sont pas silencieux, mais de la nuit
urgente de messages non envoyés. J’essaie de t’entendre
scellé dans ma mémoire—il y avait un casier à bouteilles pour le lait
près l’entrée, mais le fond s’en est troué de rouille et la clé
a disparu. Il y a cette porte du piège à l’arrière
de ma gorge où tu as disparu et continues de tomber.
Je t’imagine muet dans mon cœur souterrain
regardant depuis sa crevasse vers le haut où le poème
se fait dévorer juste comme il s’élève à la nuit pullulant
d’ailes dessinées à la manière des hiéroglyphes sur le dôme
de cette grotte, sorte de ciel intérieur où
quand on lève la tête on pense voir les marques
d’une carte topographique, mais c’est vraiment le bruit d’ailes qui battent
qui semble envoyer chaque seconde dans une autre vie,
c’est pourquoi il y a une furie glorieuse hors d’elle-même de même que
la pluie tombe en rideaux. Je ne peux plus les identifier
car tout son a perdu sa signification, de même que la parole
tente de nommer ce qui surgit de l’orage pour exposer
les veines. Ce poème grandit de sa propre peau
morte, sachant qu’il ne respirera jamais plus cette heure,
mais continue de tendre vers le moment comme il se dissout
déjà abandonné parce qu’il est impossible de dormir
à l’intérieur du perdu—donc tu lis le mauvais poème—
le vrai a disparu dans un écho à travers les feuilles
des trilles continuelles et désespérées d’une seule voix
parmi des milliers, où l’un désirant l’autre
produit ce son extatique.

Traduit par Christophe Lamiot Enos
               

English:
Blind spot

Driving farther into the fog
behind the red lights, I somehow
believed in where we were going.
A branch like a coat hanger
whitened to a feather,
into the fog itself. We could seep
through hills & houses,
the highway fields levitating,
for maybe an hour or longer,
the homes drifting by
like the breath of strangers.
All the lines gone
from your sleeping face,
your open mouth,
your half-opened hand.


V slovenščini:
Mrtva točka

Med vožnjo dlje in še dlje v meglo,
za hrbti rdečih luči semaforjev, sem nekako
verjela v tisto, kamor sva se vozila.
V vejo, kot obešalnik za plašč,
zbeljeno v perje,
v meglo sámo. Lahko sva polzela
skozi hribe in hiše,
ob poti so lebdela polja avtoceste,
morda kako uro ali še dlje,
domove je nosilo mimo
kot sapo tujcev.
Vse črte izginjene
s tvojega spečega obraza,
s tvojih odprtih ustnic,
iz tvoje napol odprte dlani.

Prevedla Barbara Pogačnik


Suomi:
Sokea piste

Kun ajoimme syvemmälle sumuun
punaisten valojen taakse, minä melkein
uskoin että suunta oli oikea.
Oksa roikkui takkina
haalistui höyheneksi,
osaksi sumua. Saatoimme liitää
lävitse kukkuloiden ja talojen,
valtatien pellot leijuivat,
tunnin tai kauemmin,
ja ohitse liukuvat talot
olivat tuntemattomien hengitystä.
Kaikki rypyt silenneinä
nukkuneilla kasvoillasi,
ja avoin suusi,
puoleksi avoin kätesi.

Suomennos Jouni Inkala


English:
Elegy

Please take this poem
because it is very dark
& the only light is purple
in a box outside.

Please take this poem
because the other purple
clots in my womb.
I am breathing the steam

of my own thin milk.
I can’t live on it though.
Its blue residue pungent,
bitter as the winter salt

left in a small pile
on the stone wall
because the snow paths
already melted.

My own rutted paths,
streaked with a rust color,
don’t lead anywhere,
just ache.

Please take this poem
because it holds someone
maybe you could love.
Also because these words

are all that I have.
I know they’re poor,
but they need you to live.


Român:
Elegie

Te rog ia acest poem
pentru că el e foarte întunecat
şi singura lumină, purpurie,
este în cutia de afară.

Te rog ia acest poem
pentru că celălalt purpuriu
e strîns în pîntecul meu.
Respir ceaţa

Propriului meu lapte, subţire.
Nu pot să trăiesc aşa.
Rămăşiţele astea dulceag înţepătoare
amare ca sarea de iarnă

lăsată în grămăjoare mici
pe zidul de piatră
chiar dacă zăpada
deja s-a şi topit.

Căile mele bătute,
brăzdate de culoarea ruginii,
nu duc nicăieri,
doar dor.

Te rog ia acest poem
pentru că ajută pe cineva
pe care, poate, tu l-ai putea iubi.
Şi pentru că aceaste cuvinte

Sunt tot ceea ce am.
Ştiu că sunt sărace,
dar au nevoie de tine pentru ca să trăiască.

Traduceri Simona Popescu


English:
Out of sound

The waves sweep over me,
then suck me back
under their black roughage,
the stones rattling
like broken teeth. Maybe
the shells remember
their little hills of wind
& quivering mirrors.
I want to ripple again,
hear you sleeping in me.
You know the hidden places
where the seagulls wail out
their feathery bones,
but there’s no message here,
only a bare neck in a black wind.
The blankets don’t reach far enough,
& the stars have entered their holes.
Between those holes, the cold trail
of a sheet unraveling across the frozen beach
to where the seagulls all puffed up
in the trough between the waves
receive the snow like love.


V slovenščini:
Izzvočenost

Valovi me pometejo,
me nato posrkajo nazaj
pod svojo črno razburkanost
in kamenje rožlja
kot polomljeni zobje. Mogoče
se školjke spominjajo
svojih drobnih vetrovnih gričev
in trepetavih ogledal.
Spet bi hotela vzvaloviti,
te slišati, kako spiš v meni.
Ti poznaš skrite kotičke,
kjer galebi izjokajo
svoje pernate kosti;
a tu ni nobenega sporočila,
le goli tilnik v črnem vetru.
Odeje ne segajo dovolj daleč,
in zvezde so se zavlekle v svoje luknje.
Med temi luknjami hladna steza
rjuhe, ki se razgrinja preko zamrznjene plaže
tja, kjer galebi, vsi napihnjeni od nadutosti
v kotanji med valovi
sprejemajo sneg kot ljubezen.

Prevedla Barbara Pogačnik


Suomi:
Äänivallin takaa

Aallot pyyhkivät ylitseni,
sitten imaisevat
mustan säkkikankaansa alle,
kivet rahisevat
kuin murtunut hammaskalusto. Kenties
simpukat muistavat
aaltojen hienot tuulikukkulat
& mäiskivät peilit.
Haluan hytistä jälleen,
kuulla miten käännät kylkeä sisälläni.
Sinä tiedät kätketyt paikat
minne merilokit levittävät
höyheniset luunsa,
mutta täällä ei siitä ole tietoa,
vain paljas niska pimeässä tuulessa.
Huovat eivät mitenkään riitä keholleni,
& tähdet ovat ryömineet jälleen koloihinsa.
Noilta koloilta piilossa, kylmä
lakanan nuotta vyöryy halki kohmeisen rannan
sinne missä merilokkien joukko turpoaa
laineiden rajaamassa kuopassa
ja ottaa vastaan lumen kuin rakkauden.

Suomennos Jouni Inkala

(Prevod je izšel v literarni reviji Združenja finskih pisateljev Kirjailija, Finska, marec 2007/ Translation was published in Kirjailija, the literary magazine of the Finnish Writers' Association, in March 2007)


English :
Lesson of the elision

Sometimes you open yourself like a table,
only the center board has been burned
for firewood. The two halves
will never meet now, but maybe
remembering the ashes will soften
the blade of that empty line. The ashes
are powder & soften the skin. That’s why
soap is made from them. Once I even tried
to make soap, but it came out smelling foul,
even with drops of my mother’s perfume.
Still I pressed it into a little gray cake. I liked
the thought of homemade soap, even though
it didn’t stay soft or even wash me. So I lay down,
but the pillow split open oozing out its feathers
like velvet worms that sailed up to the ceiling,
& some even clung to the window screen,
as though they were desperate
either to escape or be saved.


V slovenščini:
Lekcija izpustitve zloga

Včasih se odpreš kot miza,
v kateri je sredinska plošča zgorela
v peči na drva. Ostali dve polovici
se zdaj ne bosta nikoli več staknili, mogoče
pa bo spomin na pepel ublažil
rezilo tiste prazne črte. Pepel
je pudrast & mehča kožo. Zato
je milo iz pepela. Nekoč sem celo poskusila
narediti milo, vendar se je ponesrečilo in smrdelo,
celo z nekaj kapljicami maminega parfuma.
Vseeno sem ga zgnetla v majhno sivo pogačico. Všeč
mi je bila misel o doma narejenem milu, čeprav
ni ostalo mehko ali me celo umilo. Zato sem se ulegla,
a blazina je počila in iz nje je počasi curljalo perje
kot žametasti črvi, ki so odjadrali v strop
& nekateri so se celo prilepili na okensko šipo
kot bi bili obupani nad tem,
ali naj zbežijo ali naj bodo rešeni.
 
Prevedla Barbara Pogačnik


English:
An equilibrium test

When the technician poured air
into my ear I saw Hölderlin
with his long matted hair.
He was climbing farther up the stairs
that were rattling behind him.

Everyone downstairs is blind
as the windows knock to the outside.
Out of this quiet room a vast hush grows,
my clothes tossed in a heap.

My eyes have melted into human stains,
my sweat smells like old lilies
beginning to ferment, but I shiver a little
for the ocean in my ear is alone
in a room without a shore, only the sun
is cracking through the blinds.

Hölderlin loved the sun –
it seemed to fill his own abyss,   
but now the air is roaring,
sputtering to a cold black sea.

My arms could be flames
trying to touch Hölderlin. My heart
an ultraviolet wave rising to where he stood
without stairs, & in his madness saw
where the radiance at the core
might have led him where no
human love could.


V slovenščini:
Zdravniški preskus ravnotežja

Ko mi je laborant pihnil zrak
v uho, sem visoko na stopnicah,
ki so škripale, zagledala Hölderlina
z dolgimi, mastnimi lasmi.

Ljudje spodaj so bili slepi,
oknice zunaj so zaloputnile.
Sobo je ovila tišina,
slečena obleka je zmotila red.

Pred očmi so mi zaigrale meglene podobe,
moja koža je dišala po uvelih
lilijah, zdrznila sem se,
v ušesu se je ocean razširil
po sobi brez obal, samo sonce
je metalo žarke skoz rolete.

Hölderlin je ljubil sonce –
najbrž je v njem zapolnilo zev,
toda zdaj je zrak odmeval od šumenja
mrzlih črnomorskih globočin.

Moje roke bi lahko bile plameni,
ki bi radi k Hölderlinu. In srce vijolični
žarek, usmerjen k mestu,
kjer je obstal in se v norosti zagledal
v bleščeč stržen,
z njegovo pomočjo bi morda dosegel sfere,
onstran človeške ljubezni.

Prevedel Iztok Osojnik

Literarno društvo IA

4. pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2006

Zlati Čoln 2010