EN / SLO

Marianna Kurtto

1980, Finska

Rodila sem se leta 1980 v Helsinkih, kjer tudi živim. Kot otrok sem rada pisala in brala, vendar sem pesmi začela pisati šele pri osemnajstih letih, ko smo brali poezijo v šoli. Takrat sem prvič odkrila brezmejne možnosti, ki jih ponuja jezik, in da bi to rada raziskovala. Pri dvajsetih letih sem začela študirati angleški jezik in književnost na Univerzi v Helsinkih – vedno sem si namreč želela biti prevajalka –, čez nekaj let pa sem se prijavila na dvoletni tečaj ustvarjalnega pisanja. Bila sem sprejeta in zelo kmalu sem ugotovila, da je tisto, česar bi se morala resno lotiti, ustvarjalno pisanje in zlasti poezija v prozi. Leta 2005 je bilo nekaj mojih pesmi uvrščenih v pesniški almanah, zahvaljujoč kateremu sem prišla v stik z založbo WSOY. Začela sem sestavljati svojo prvo zbirko, ki je izšla leta 2006 z naslovom Eksyneitten valtakunta (Kraljestvo izgubljenih). 

Kraška pesem / Karst poem:

Suomi:
proteus anguinus
, sormellinen kala
kuinka sokea voit olla, kuljen merkittyä polkua
ohitse ja näen yhtä vähän, stalagtiitti
putoaa ja stalagmiitti ryömii kattoon jota luulee taivaaksi, näinkö päin
tästä kuljetaan, kamera piilossa keinotekoista tunnelia
luolaan joka on luonnon muovaama joka
päivä olmi laatii olmille ominaisen
kaskun, neoteeninen huumori
tuskin naurattaa herhiläistä, heinäsirkkaa
joka maan päällä naksuttaa ja vihertää
enemmän kuin olen nähnyt hyönteisen vihertävän, koskaan
ei se ole puu
eikä mikään muutu keltaiseksi kesä tukehtuu
hitaasti, ihmiskala ei tarvitse silmiä, opas sanoo
tai miten vain, täällä kaksi
tai kolme miljoonaa vuotta vanha ei ole vanha
alkuunkaan, kipparikallen näköinen tippukivi
tai miten vain, käyttäkää mielikuvitusta opas sanoo
ja sormellinen kala, tai sammakko jos puhutaan totta
keksii ihmisen, jotain hullua, olennon joka asuu talossa
ja pitää puutarhaa ja keinuu

 

English:
proteus anguinus, the fingered fish
how blind can you be, i walk along the designated path
past you and i see as little, a stalactite
falls downwards and a stalagmite crawls towards the ceiling it mistakes
as the sky, is this the way
to walk in here, with a hidden camera along an artificial tunnel
to a cave molded by nature, every day
the olm conjures a joke peculiar to
olms, neotenic humour
hardly makes a hornet laugh, nor a grasshopper
that flicks on the ground and greens
more than i’ve seen an insect green, ever
it is not a tree
and nothing turns into yellow summer is suffocating
slowly, the human fish does not need eyes, says the guide
or whatever, here a two
or a three million year old something is not old
at all, a dripstone there resembles popeye
or whatever, use your imagination says the guide
and the fingered fish – an amphibian to tell you the truth
comes up with a human, something crazy, a creature living in a house
and doing gardening and swinging
 

Translated by Marianna Kurtto

 

***


Suomi:
***

Maa on lavuaari, kuu tulppa joka pitää vedet paikoillaan. Älä irrota kuuta: avaruus ei tahdo olla meri. Planeetat halveksuvat soikeita kaloja etsimässä saavuttamatonta rantaa. Älä koske kuuhun, niin paljon koskee jo, tunnetko kaikki iskut, kivien lyönnit sen iholla? Et tunne, näe kuuta, se taltuttaa vedet vasten emalista taivasta.
Mereen uppoaa kaikki mitä kuu ei tahdo nähdä. Tarvitaan paljon mustaa vettä, se täyttää kuun kaivokset, hukuttaa ihmisen kun se ei osaa hengittää, katsoa edes omaa kättään. Tarvitaan sininen vesi: joskus vihreää. Joenuomaan asennetaan kolibrit, koralliriutat koristavat jotain suurta, mutta kuu ei näitä tarvitse, välitä sateenkaaresta. Me sen perässä juoksemme. Kuin toimettomat lapset. Niitä kuu pelkää, pitää pinnalla pienet päät.

        (Kokoelmasta Eksyneitten valtakunta, 2006)



English:
****

The earth is a sink, the moon a plug to hold the waters still. Don’t unplug the moon: space doesn’t want to be a sea. The planets despise oval fish looking for the unreachable shore. Don’t touch the moon, there’s so much touching already. Can you feel the impacts, the beatings of stone on its skin? No, you can’t, you won’t see the moon. It tames the waters against the enamel sky.

All that the moon doesn’t want to see sinks into the sea. We need lots of black water to fill the mines of the moon, to drown a man when he doesn’t know how to breathe, how to look at his own hand. We need blue water, sometimes green. Hummingbirds are installed on the riverbed, coral reefs to decorate something big. But the moon doesn’t need them, doesn’t care for the rainbow. It is us who chase after it. Like idle children. Them the moon fears; keeps their little heads afloat.   

                (From The Kingdom of the Lost, 2006)

Translated by Marianna Kurtto & Robin Parmar


Po slovensky:
***

Zem je umývadlo, Mesiac je zátkou, ktorá má vody udržať nehybné. Nevyberajte Mesiac, vesmír nechce byť morom. Planéty opovrhujú oválnymi rybami, čo hľadajú nedosiahnuteľný breh. Nedotýkajte sa Mesiaca, už aj tak je priveľa dotýkania, cítiš všetky tie údery, ľadové búšenie na jeho koži? Nie, necítiš, neuvidíš mesiac: krotí vody proti smaltovanej oblohe.
     Všetko, čo Mesiac nechce vidieť, sa ponorí do mora. Potrebujeme veľa čiernej vody, aby sme vyplnili všetky bane na Mesiaci, utopili človeka, keď nevie dýchať, keď si nevie pozrieť na ruku. Potrebujeme modrú vodu, niekedy zelenú. Kolibríky sú naukladané na riečisku, koralové útesy ozdobujú čosi veľké; ale Mesiac ich nepotrebuje, nezáleží mu na dúhe. To len my sa za ňou naháňame. Ako nečinné deti. To ich sa Mesiac bojí, drží ich hlávky nad hladinou.        

                 (Zo zbierky Kráľovstvo stratených, 2006)

Preložily Marianna Kurtto a Miroslava Gavurová

 

V slovenščini:
****

Zemlja je odtok, mesec čep, ki umiri vodo. Nikar ne odvzemi lune: vesolje ne mara biti morje. Planeti prezirajo ovalne ribe, ki iščejo nedosegljivo obalo. Ne dotikaj se lune, toliko dotikanja je že, ali čutiš vse udarce, ploho kamenja na njeni koži. Ne, ne moreš, ne boš zagledal lune: na ozadju emajliranega neba brzda vodo.
   Vse, česar luna ne želi videti, steče v morje. Rabimo veliko črne vode, da napolnimo rudnike na luni in utopimo človeka, kadar ne ve, kako dihati, kako pogledati na lastno dlan. Potrebujemo modro vodo, včasih zeleno. Na rečnem bregu čepijo kolibriji, koralni grebeni, da bi okrasili nekaj velikega, toda luna jih ne rabi, ne zmeni se za mavrico. Samo mi se ženemo za njo. Kot zdolgočaseni otroci. Luna se jih boji, zato njihove ročice drži na gladini.

Prevedla Marianna Kurtto in Iztok Osojnik



****

Zemlja je odtok, luna čep, zaradi katerega vode mirujejo. Ne ločuj lune: prostor noče biti morje. Planeti prezirajo ovalne ribe, ki iščejo nedosegljivo obalo. Ne dotikaj se lune, že zdaj je preveč dotikanja, ali čutiš vse te udarce, kamnite batine po njeni koži? Ne, ne moreš jih čutiti, lune ne boš videl: podreja si vodo nasproti zloščenemu nebu.
    Vse, česar luna noče videti, potone v morje. Veliko črne vode rabimo, da bi napolnili rudnike lune, da bi utopili človeka, kadar ne ve, kako naj diha, kako naj gleda na svojo lastno dlan. Modro vodo rabimo: včasih zeleno. Kolibriji so nameščeni v rečnem koritu, koralni grebeni krasijo nekaj velikega; ampak luna jih ne rabi, ni ji mar za mavrico. Mi zasledujemo njo. Kakor brezdelni otroci. Njih se luna boji; njihove glavice drži nad vodo.

        (Iz zbirke Kraljestvo izgubljenih, 2006)

Prevedli Marianna Kurtto in Tatjana Jamnik



Suomi:
(NÄKYMÄTÖN)

Millainen koira soittaa sinulle keskellä yötä ja kertoo karanneensa, turkki nutturalla, millainen koira. Kuusta pudonnut.
Ja nyt: se jatkaa matkaansa. Sillä on hiuksissaan Afaian temppelin lävistetty valo.
Millainen koira, eläin surusta juotettu, millainen keskellä yötä
tänä yönä? Kun kukat kuihtuvat pelkästä auringon
puheesta, se on vaikerrusta peninkulman takaa.
Tai näin: se on vaikerrusta ja kuumaa tuulta.
Se on hyppy...

Eikä maata uhkaava musta komeetta ole musta enää.
Minä sanoin: sinulla on hiuksissasi Afaian temppelin kuollut valo, kuollut temppeli
jonka haudalla heräsimme uuteen aamuun. Mätä aamu!
Eikä maata uhkaava musta
eikä kuu ja kuun musta
kallo, eikä mikään koira haro tassullaan enää.
Tyhjää.
Se on merkitystä täynnä (seinäkaiverrukset roikkuvat ilmassa).

Ja iloinen koira valui kadulla vastaan. Se huuteli
ja sillä oli turkki nutturalla, päästä varpaisiin
oli kiellettyä silittää. Olit oppinut sen näin.
Kerran seisoit turkoosin valon rannalla ja ajattelit.
Seisoit sen yllä.
Silmissäsi kalan tuoksu.

        (Kokoelmasta Maisemasta läpi, 2009)



English:
(THE INVISIBLE)

What kind of dog calls you in the middle of the night, to tell you it has run away
with its hair on a bun, what kind of dog. One who fell from the moon.
And now: it carries on. With the pierced light of the Aphaia temple
in its hair. What kind of dog, an animal soldered from sorrow, what kind
of middle of the night tonight? When flowers are fading from the mere talk
of the sun: it is moaning across the miles.
Or this: it is moaning and warmed up wind.
It’s a jump…

And the black comet threatening the earth is black no more.
I said: you have the dead light of the Aphaia temple in your hair, a dead temple
on whose grave we awoke to a new morning. A rotten morning!
And not the black that threatens the earth
nor the moon nor the black skull
of the moon, nor any dog is groping with its paw.
The emptiness.
Filled with meaning (cave writings hang in the air).

And a happy dog came running down the street. It was shouting
and had its hair on a bun, from head to toes
it was forbidden to pet. You’d been taught that way.
Once you stood on the shore of a turquoise light, and you thought.
You stood above it.
With the smell of fish in your eyes.

        (From Through the Landscape, 2009)

Translated by Marianna Kurtto



Po polsku:
(NIEWIDZIALNOŚĆ)

Co to za pies w środku nocy wolał, że ucieka, mając włosy spięte w kok.
Ten, co wył spod księżyca, idzie dalej. Z przekłutym światłem ze świątyni Aphai
we włosach. Co to za pies, zwierzę wytopione z żalu, i cóż to za
środek nocy w tej ciągłej nocy. Gdzie są kwiaty wyrosłe z gołej mowy
słońca, to biadolenie rozchodzące się w dal.
Bo to biadolenie i wzmagający się wiatr,
to skok.

I czarna kometa grożąca ziemi już nie jest czarna.
Powiedziałam, we włosach masz martwe światło świątyni Aphai, owa martwa świątynia,
na cmentarzu której budzimy się rano. Zgniły tego poranek.
I nie ta czerń grozi ziemi,
ani księżyc czy tez jego czarna czaszka,
a żaden pies nie porusza łapą po omacku.

Próżnia.
Pełne znaczenia, naskalne pismo wiszące w powietrzu.

I ów szczęśliwy pies nagle przybiegł do mnie ulica. Szczekał,
mając losy w kok, i nie wolno go było
dotykać od głowy aż do pięt. W każdym razie, tak cię nauczono.
Kiedyś stanęłaś na wybrzeżu turkusowego światła, i zdrętwiałaś.
Stanęłaś nad nim.
W twoich oczach był rybi zapach.

Tłumaczenie: Marianna Kurtto, Maciej Melecki i Tatjana Jamnik


Po slovensky:
(NEVIDITEĽNÍ)

Čo je to za pes, čo ťa uprostred noci zavolá, len aby ti povedal, že ušiel so srsťou vyviazanou do uzla, čo je to za pes. Taký, čo spadol z Mesiaca. A teraz, ide ďalej. S prepichnutým svetlom Alfajského chrámu na srsti. Čo je to za psa, za zviera pospájkované zo smútku, čo je to za stred noci dnes v noci? Keď kvety vädnú už len z obyčajnej reči Slnka: kvíli na míle.
Alebo toto: je to kvílenie a zohriaty vietor.
Je to skok...

A čierna kométa ohrozujúca Zem už viac nie je čierna.
Povedala som: máš na srsti mŕtve svetlo z Afajského chrámu, z mŕtveho chrámu,
na hrobe ktorého sme sa zobudili do nového rána. Zhnitého rána!
A nie černoty, čo ohrozuje Zem,
Ani Mesiac, ani čierna lebka
Mesiaca, ani žiadny pes netápe s labkou
Prázdnota.
Naplnená významom (jaskynné maľby visia vo vzduchu).
 
A šťastný pes bežal po ulici. Kričal
A srsť mal vyčesanú do uzla, od hlavy až po labky.
Bolo zakázané hladkať ho. Tak ťa to naučili.
Raz si stál na brehu tyrkysového svetla a pomyslel si si.
Stál si nad ním.
S vôňou rýb v očiach.

        (zo zbierky Naprieč krajinou, 2009)

Preložily Marianna Kurtto a Miroslava Gavurová

 

V slovenščini:
(NEVIDNO)

Kakšen pes te kliče sredi noči, da bi ti povedal, kako je pobegnil,
figo nosi, kakšen pes. Tisti, ki je padel z lune.
In zdaj: nadaljuje. S predirljivo svetlobo templja Aphaia
v svojih laseh. Kakšen pes, žival zvarjena iz trpljenja, kakšna
sredina noči nocoj? Ko rože ovenijo od golega govorjenja
sonca: stoka skozi milje.
Ali to: stoka in vroč veter je.
Preskok …

In črni komet grozeč, da zemlja ni več črna.
Rekla sem: ti imaš mrtvo svetlobo templja Aphaia v svojih laseh, mrtev tempelj,
na njegovem grobu smo se zbudili v novo jutro. Bedno jutro!
In ne črno, ki grozi zemlji,
ne luna ne črna lobanja
lune niti noben pes ne tipa s svojo šapo.
Praznina.
Zapolnjena s pomenom (skalne pisarije v zraku).

In srečen pes je po cesti pritekel. Vpil je
in dlake spete v figo, od pet do glave
ga je bilo prepovedano ljubkovati. Tako si bil naučen.
Nekoč si postal na obali turkizne svetlobe in premišljeval.
Stal si nad obalo.
Z ribjim vonjem v očeh.

Prevedli Marianna Kurtto Kristina Hočevar



(NEVIDNI)

Kateri pes še telefonira sredi noči in ti pove, da je pobegnil,
z dlako, počesano na figo, kateri pes še naredi to. Ki je padel z lune.
Zdaj pa: vztraja. S predirno svetlobo Afajinega templja                 
v dlaki. Kateri pes, katera iz žalosti zvarjena žival, katera
z dna noči, to noč? Ko rože venijo zgolj zaradi
govora sonca: je to na milje slišno ječanje                                           
Ali pa: je to ječanje in topli veter.     
Je skok …             

In črn komet, ki grozi zemlji, ni več črn.
Pravim: mrtvo luč Afajinega templja imaš v laseh, mrtvi tempelj,
na grobu katerega se prebujava v novo jutro. V bedo od jutra!
In ni črna tisto, kar ogroža zemljo,
ni luna in ne črna lunina
lobanja, in niti ne neki pes, ki s taco zatipa.
Praznina.
Polna pomena (jamske pisave lebdijo v zraku).

In srečni pes je pritekel po ulici. Kar naprej je klical,
s tisto figo na glavi, s tistim    od glave do peta
prepoved vsakega božanja. Vsaj tako so te naučili.
Nekoč si stala na obali turkizne svetlobe in razmišljala.
Si obstala nad njo.                                                                
Z ribjim vonjem v očeh.

Prevedli Marianna Kurtto in Alenka Jovanovski



(NEVIDNO)

Kakšen pes te kliče sredi noči, da bi ti povedal, da je zbežal
s svojo dlako, speto v čopek, kakšen pes. Tisti, ki je padel z lune.
Zdaj pa: gre naprej. S prebodeno svetlobo Afajinega svetišča
v svoji dlaki. Kakšen pes, žival, spajkana iz žalosti, kakšna
sreda noči danes ponoči? Ko rože venijo zaradi golega govorjenja
sonca: ječi milje daleč.
Ali pa tako: žaluje in ogrel je veter.
To je skok …

In črn komet, ki grozi zemlji, ni več črn.
Rekla sem: mrtvo svetlobo Afajinega svetišča imaš v dlaki, mrtvo svetišče,
na grobu katerega se zbudimo v novo jutro. Nagnusno jutro!
In nobena črnina, ki grozi zemlji,
nobena luna, nobena črna lobanja
lune, noben pes, ki tipa s šapo.
Praznina.
Zapolnjena s pomeni (jamske pisave visijo v zraku).

In srečni pes je pritekel po ulici. Lajal je
in imel dlako, speto v čopek, od glave do peta
ga je bilo prepovedano božati. Tako so te naučili.
Ko si stala na obali turkizne svetlobe in razmišljala.
Stala si nad njo.
Z vonjem rib v očeh.

        (Iz zbirke Skozi pokrajino, 2009)

Prevedli Marianna Kurtto in Tatjana Jamnik



Suomi:
I

Ranta on raukea jo. Lattialla kerosiininväriset eläimet
kiemurtelevat turkeissaan, suomuissaan, surussa
ja ilossa, joka peittää maan. Mutta ranta
on raukea jo: haukotteleva siili.     

Joka tulee merten takaa, kuulee laivan ajatukset.
Sininen hiekka valuu sormien välistä kuin hiekka…
Ja millaista olisi olla arvokkaampi
omaa painoaan, matkustaa suuren kaupungin torniin
kuin hidas myrsky, tulla merten takaa keskelle maalausta
ja piillä siinä.        

II

Värit eivät tule järjestyksessä keltainen ensin, sitten punainen
värit tietävät millaista on olla sininen
ja sataa. Kaatamalla, tynnyrikaupalla sinne
minne ei näe, vettä ei näe, se on syvä
mutta vuori on syvä
jossa lapis lazuli istuu ja kadottaa.

Odottaa mitä? Että kivet kierähtäisivät taskuun
itsestään, että simpukankuoret
puhuisivat? Että niillä olisi jalat?
Ja mitä kieltä ne puhuvat, kun ne kävelevät
ohi palmujen ja kirjallisuuden, on märkää pitää kädessä
meren valkoista, painavaa kantaa taskussa
tätä katkonaista kipeää kieltä.

        (Kokoelmasta Maisemasta läpi, 2009)



English:
I

The shore is languid already. The kerosene coloured animals on the floor
are wiggling inside their furs, their scales, their sorrow
and the joy that covers the earth. But the shore
is languid already: a yawning hedgehog.

One who comes across the seas can hear the thoughts of the ship.
Blue sand is trickling through fingers like sand…
And what would it be like to have more value
than your weigh, to travel to a tower in a big city
like a slow storm, to come across the seas to the middle of a painting
and hide yourself in there.


II

Colours don’t turn up in order yellow first, perhaps red
colours know what it’s like to be blue
and to rain. To rain pouring, by the barrel-load
to where you can’t see, the water can’t be seen, it is deep
but the mountain is deep
where lapis lazuli sits and mislays.

Awaits for what? That the stones would roll into pockets
by themselves, that the seashells
would talk? That they’d have feet?
And in which tongue would they talk, as they walk
past the palmtrees and literature, it is wet to hold in your palm
the whiteness of the sea, heavy to keep in your pocket
this broken, aching language.

        (From Through the Landscape, 2009)

Translated by Marianna Kurtto



Na hrvatskom:
I

Obala je već klonula. Životinje boje kerozina na podu
koprcaju se u svojim krznima, krljuštima, svojem jadu
i radosti koja prekriva zemlju. No obala
je već klonula: jež koji zijeva.

Onaj tko dolazi preko mora može čuti misli broda.
Plavi pijesak curi kroz prste kao pijesak...
I kako bi bilo imati veću vrijednost
od vlastite težine, putovati do tornja u velikom gradu
poput spore oluje, dolaziti preko mora u središte slike
i sakriti se u njoj.

II

Boje se ne javljaju u slijedu; prvo žuta, možda crvena
boje znaju kako to je to biti plav
i kišiti. Kišiti lijevajući ko iz bačve
onamo gdje ne možeš vidjeti, voda se ne može vidjeti, duboka je
ali planina je duboka
tamo gdje lazur sjedi i zameće stvari.

Čeka što? Da se kamenje skotrlja u džepove
samo od sebe, da školjke
progovore? Da dobiju noge?
I na kojem bi jeziku govorile, dok hodaju
pored palmi i književnosti, vlažno je držati na tvom dlanu
bjelinu mora, teško čuvati u tvom džepu
ovaj razbijeni, bolni jezik.
                (Iz Kroz krajolik, 2009.)

Preveli Marianna Kurtto i Dinko Telećan



V slovenščini:
I

Obala je že zdaj otopela. Kerozinsko obarvane živali na tleh
se zvijajo v svojih kožuhih, v svojih luskah, svoji žalosti
in radosti, ki prekriva zemljo. Toda obala
je že zdaj otopela: zdolgočasena godrnjavka.

Kdor prečka morja, lahko sliši ladjine misli.
Modri pesek polzi skozi prste kakor pesek …
Kako pa bi bilo, če bi imela tvoja vrednost večja
kot tvoja teža, če bi kakor počasen vihar potovala k stolpu
v velikem mestu, če bi prek morja prišla na sredo slike
in se tam skrila.

II

Barve se ne pojavljajo z rumeno na prvem mestu, morda rdeče
barve vedo, kako je biti moder
in deževati. Deževati kot iz škafa, iz trebuha soda,
kamor ne vidiš, ne vidi se vode, globoka je,
ampak globoka je gora,
kjer sedi in obtiči lazur.

Na kaj čaka? Da se bodo kamni sami od sebe
zvalili v žepe, da bodo spregovorile
morske školjke? Da bodo imele stopala?
In v katerem jeziku bi govorile, medtem ko bi hodile
mimo palm in literature, mokro je držati v dlani
pričo morja, težko je zadržati v svojem žepu
to polomljeno, bolečo govorico.

        (Iz zbirke Skozi pokrajino, 2009)

Prevedli Marianna Kurtto in Tatjana Jamnik



Suomi:
(Martinique, 1763)

Kun J. saapuu maailmaan, saapuvat saarelle muurahaiset. Mitä asiaa niillä on? Ne tappavat käärmeitä. Ne istuvat puissa niin tiheinä peittoina etteivät linnut pääse laskeutumaan oksille, siivet jatkavat lentoaan, kiersivät saarta yhä uudestaan, sulat katkeavat. Haluavat kotiin. J. on tullut kotiin, nukkuu puisessa sängyssä, kuulee hedelmät kun ne tömähtävät, käärmeet joitten yltä nahkaa revitään: miten musta peitto kulkee rapistellen yössä. Ja kaiken yllä loistaa kuu kuin sivullisen silmä, nurinpäin kerrottu historia, jossa tappaminen alkoi jo.

        (Kokoelmasta Auringon koko voimalla, 2011)



English:
(Martinique, 1763)

When J. enters the world, the ants enter the island. What do they want to say? They kill snakes. They sit on the trees making blankets so thick the birds cannot land; the wings keep on flying, circling the island again and again; the feathers break. They want to go home. J. has come home, she sleeps in a wooden bed, hears the fruits as they thump, snake skin being torn off; how a black blanket moves rustling in the night. And over everyhing the moon shines like the eye of a bystander, a history told backwards, a history where killing has already begun.

        (From With All The Strenght of The Sun, 2011)

Translated by Marianna Kurtto


Po slovensky:
(Martinique, 1763)

Keď J. príde na svet, mravce prídu na ostrov. Čo chcú povedať? Zabíjajú hady. Sedia na stromoch a vyrábajú prikrývky také hrubé, že vtáci nemôžu pristáť. Krídla neprestávajú mávať, krúžia nad ostrovom stále znova a znova, perie praská. Chcú ísť domov. J. sa vrátila domov, spí v drevenej posteli, počuje, ako ovocie žuchne na zem, ako hada zvlečú z kože; ako čierna prikrývka v noci šuchoce. A nad všetkým svieti mesiac, ako oko okoloidúceho, ako príbeh vyrozprávaný od konca, príbeh, v ktorom už zabíjanie začalo.   

        (Zo zbierky So všetkou silou Slnka, 2011)

Preložily Marianna Kurtto a Miroslava Gavurová

 

V slovenščini:
(Martinique, 1763)

Ko J. stopi v svet, mravlje privrejo na otok. Kaj bi rade povedale? Pobijajo kače. Sedijo na drevesih in izdelujejo debele odeje, da pticam morejo pristati: krila vztrajno letajo, vedno znova zakrožijo nad otokom; perje se polomi. Radi bi šle domov. J. se je vrnila domov, spi v leseni postelji, prisluškuje sadju, ki pada po tleh, pokrita z odrto kačjo kožo, posluša, kako se črna odeja šelesteče premika v noči. In nad vsem se blešči ščip, kakor oko koga, ki stoji ob strani, zgodovina obrnjena nazaj, zgodovina, v kateri se je ubijanje že začelo.

Prevedla Marianna Kurtto in Iztok Osojnik



Suomi:
LOMA/SATU

1.
On vaarallista puhua huonosti kreikkaa ja siirtyä taksista toiseen
hiessä. Vaarallista kiivetä päätään korkeammalle, kerran sieltäkin
voi pudota. On helppo kadota. Kissatkin katoavat ja jättävät torille
koirat. Etsivät sanastoa mutta tilanne muuttuu. Kreikka tärähtää.
On tyypillistä siirtyä kaupungista toiseen mekossa. Lipua askelten
tahtiin sillä takana on toinen. Se kiipeää. Se satuttaa. Sil on lenkkarit.
Ja kipee paita.


2.

Aamupalalla olemme ihania. Meidät tunnistaa ää
nestä. Hotellin ikkunasta kuuluu ää
se leikkii junaa. Me leikimme riitaa
toisella kielellä. Olemme siitä ihmeellisiä  
että kuljemme muistilehtiö kädessä ja hoemme ih
miten tavallisia olemme. Syömme jukurttia
posket valuen. Tutkimme opasta ja ehdimme laut         TUUT
taan. Niin helppo liikuttaa suuta ja olla turist
Voi joutua huijaukseen. Voi juuttua –
Mekko tekee onnelliseksi kun kävelen.

        (Kokoelmasta View-Master, 2012)



English:
HOLIDAY/FAIRYTALE

1.

It is dangerous to talk bad Greek and go from one taxi to another
in sweat. Dangerous to climb higher than your head, from there one day
you may fall. It is easy to vanish. Cats vanish as well and leave dogs
on the square. They look for vocabulary, but the conditions change. Greece jolts.
It is typical to go from one town to the next in a dress. Glide to the rhythm
of the steps, for there is someone behind. It climbs. It hurts. It has sneakers.
And a sickly shirt.


2.

At breakfast we are lovely. We can be recognized from our voi
ce. From the hotel window we hear a voi –
imitating a train. We are imitating an argument
in another language. We are wondrous because
we walk holding a notepad and repeat wond
how mundane we are. We eat yoghourt
with running cheeks. We study the guidebook and make it to the fer     HONK
ry. It’s so easy to move your mouth and be a tourist
You might get tricked. You might get stuck –
The dress makes me happy when I walk.

        (From View-Master, 2013)

Translated by Marianna Kurtto



V slovenščini:
POČITNICE/PRAVLJICA

1

Nevarno je, če ne znaš dobro grško in prepoten prestopaš iz enega taksija
v drugega. Nevarno, če splezaš više od svoje glave, od koder lahko
nekoč padeš. Preprosto je izginiti. Tudi mačke izginjajo in puščajo pse
na trgu. Iščejo pravo besedo, toda okoliščine se spreminjajo. Grčija se sesuva.
Povsem običajno je, da greš iz enega kraja v drugega v obleki. Se zliješ z ritmom
stopnic, ker je nekdo za tabo. Se vzpenja. Povzroča bolečino. Ima superge.
In totalno bolano srajco.

2

Pri zajtrku smo krasni. Prepozna se nas po našem glaaa
su. S hotelskega okna lahko slišimo glaaa–
ki se gre vlak. Mi se gremo prepir
v nekem drugem jeziku. Čudoviti smo, ker
hodimo naokoli z beležko in ponavljamo čuuu
kako smo pritlehni. Jogurt jemo
s tekočimi lici. Preštudiramo navodila in uspemo najti pot do traaa        TUUU
jekta. Premikati usta in biti turist je tako preprosto,
da te lahko drugi hitro izkoristijo. Da obtičiš –
Ta obleka me osrečuje, kadar hodim.

Prevedla Marianna Kurtto in Andrej Hočevar



POČITNICE/PRAVLJICA

1.

Nevarno je slabo govoriti grško in oblit z znojem presedati iz enega taksija
v drugega. Nevarno je plezati višje od svoje glave, nekega dne lahko od tam
padeš dol. Enostavno je izginiti. Tudi mačke izginjajo in puščajo pse
na trgu. Iščeta slovarček, toda pogoji se spremenijo. Grčija se trese.
Značilno je, da greš iz enega mesta v drugega v obleki. Zdrsneš v ritem
korakov, kajti nekdo je za tabo. Pleza. Boli. Superge ima.
In bledikavo srajco.

2.

Na zajtrku sva prisrčna. Prepoznati naju je po glaaa
su. S hotelskega okna slišiva aaa –
posnema vlak. Posnemava prepir
v drugem jeziku. Čudovita sva ker
hodiva z beležko v roki in ponavljava čud
kako svetovljanska sva. Jeva jogurt
s premikajočimi se čeljustmi. Proučujeva vodnik in narediva prav         GAGA
ljico. Tako preprosto je premikati usta in biti turist.
Lahko te prinesejo okoli. Lahko obtičiš –
kadar hodim, me obleka osrečuje.

(Iz zbirke View-Master, 2013)

Prevedli Marianna Kurtto in Tatjana Jamnik 

Literarno društvo IA

11. pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2013

11. MEDNARODNA PESNIŠKO-PREVAJALSKA DELAVNICA  ZLATI ČOLN 2013 v Škocjanu na Krasu

ODMEVNOST

Abîme - filmska pesem Robina Parmarja (posneta v Škocjanu)

Abîme from Robin Parmar on Vimeo.

 

PROGRAM

nedelja, 1. september – prihod
19.00 – pozdravna večerja

ponedeljek, 2. spetember
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
15 –  tiskovna konferenca
19.00 – večerja

torek, 3. september
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
14.30 – izlet (Škocjanske jame)
19.00 – večerja

sreda, 4. september
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
15.00 – sprehod po okolici
19.00 – večerja

četrtek, 5. september
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
18.30 – večerja
20.00 – the golden boat reading škocjan

petek, 6. spetember
9.00 – odhod v Ljubljano
11.00 - branje v Trubarjevi hiši literature
12.30 – kosilo
17.00 – odhod iz Ljubljane
20.00 – večerja

sobota, 7. september
9.30 – pogovor o prevajanju poezije
13.00 – kosilo
15.00 – izlet v Tomaj
20.00 – poslovilna večerja

nedelja, 8. september
odhod po zajtrku

 

11. tradicionalna in mednarodno najuglednejša slovenska mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2013 v Škocjanu na Krasu od 1. do 8. septembra 2013

Letošnja tradicionalna 11. mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2013 bo potekala med 1. in 8. septembrom v Škocjanu na Krasu. Delavnico organizira Literarno društvo IA v sodelovanju s KUD Police Dubove, Turističnim društvom Škocjan, Kulturnim društvom Vilenica, KUD Monitor ZSA, KUD France Prešeren, Regionalno skupnostjo Alpe-Jadran ter z revijami/založbami Apokalipsa, Literatura in Poetikon.
Letošnji povabljenci prihajajo iz 8 držav: Andrej Hočevar, Alenka Jovanovski, Dejan Koban, Tatjana Jamnik, Kristina Hočevar (Slovenija), Fiona Sampson (Velika Britanija), Marianne Kurtto (Finska), Andrea Brady (ZDA), Robin Palmar (Irska), Dinko Telećan (Črna gora), Maciej Melecki (Poljska), Jan in Miroslava Gavura (Slovaška). Jan in Miroslava Gavura bosta poleg Stephena Wattsa (Anglija) in Cristine Vitti (Italija) tudi udeleženca letošnje pesniške rezidence Škocjan 2013. Delavnico bo povezoval Iztok Osojnik. Tudi letos bo tradicionalno izredno uspešna in mednarodno odmevna delavnica kljub poskusom razvrednotenja in oteževanju s strani javnih agencij in še naprej razvijala žive pesniško-prevajalske stike in tako uspešno in učinkovito promovirala in uveljavljala slovensko poezijo na področju svetovnega, evropskega, srednjeevropskega in slovanskega trikotnika, povezovala manjše in večje evropske literature na vzhodu in zahodu, se posvečala soorganiziranju festivalov, simpozijev, srečanj, delavnic, širjenju sodobnega literarnega vozlišča v Škocjanu in mednarodnemu uveljavljanju poezije v izvirnikih in prevodih doma in na tujem. Poskušamo povezovati starejše, mednarodno uveljavljene avtorje-prevajalce z mladimi in perspektivnimi avtorji-prevajalci, ki so se v svoji sredini (generaciji) že uveljavili, in jih lansirati v mednarodni prostor ter tako vzdrževati kontinuiteto mednarodno zanimivih pesnikov in pesnic iz Slovenije. Po drugi strani skrbimo za prevode njihovih del v tuje jezike in neposredne povezave z uveljavljenimi tujimi pesniki in prevajalci, ki so medsebojno tesno povezani in imajo odločilen vpliv, posredno ali neposredno, z literarnimi centri v tujini. S tem pomagamo uveljaviti tudi tiste avtorje, ki so v slovenskem kulturnopolitičnem strogo zamejenem in zadnje čase vse bolj ozkem prostoru zaradi njihovega odrinjenega družbenega statusa in strokovne ignorance neupravičeno marginalizirani, a so za mednarodni prostor pogosto precej bolj interesantni kot že uveljavljeni in lokalno protežirani ustvarjalci. To velja tudi za klasike. Po uspešni uveljavitvi Srečka Kosovela v Veliki Britaniji, ZDA in na Poljskem in Jureta Detele v ZDA bo kmalu sledila nova Kosovelova monografija v hrvaškem jeziku in podobna monografija prevodov pesmi Gregorja Strniše v angleški in italijanski jezik. Naj samo omenimo, da bomo tudi letos vpeljali nekaj za slovenski prostor povsem novih programov in pristopov. A o tem več na samem srečanju. Udeleženci pesniško prevajalske delavnice Zlati čoln bodo svoje delo predstavili v ponedeljek, 2. septembra, ob 15. uri na tiskovni konferenci v Škocjanu pri Divači in na dveh literarnih branjih: 5. septembra ob 20. uri v Škocjanu na Krasu in 6. septembra ob 11. uri v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, ter na spletnih straneh www.ia-zlaticoln.org. Vsi programi so javni. Vstop je prost.

Delavnico so deloma podprli Javna agencija za knjigo RS, Krka, d. d., Regionalni park Škocjanske jame, založba Pighog Press (Velika Britanija), FILI (Finska), gostilna pri Vncku, Literary festival Pulse (Irska), SKD Sežana, Trubarjeva hiša literature, Okarina, d. o. o., Društvo Triglav-Rysy (Poljska).

Zlati Čoln 2010