EN / SLO

William Pitt Root

1941, ZDA

Pesnik in urednik. Odrasel je na očetovi kmetiji na Floridi. Diplomiral je na Univerzi v Washingtonu in magistriral na Univerzi Severne Karoline v Breensboru. Med njegovimi številnimi pesniškimi zbirkami so: White Boots: New and Selected Poems of the West (2006), Trace Elements from a Recurring Kingdom: The First Five Books (1994) in The Storm and Other Poems (1969). Vključen je tudi v več antologij, med drugimi v And What Rough Beast: Poems at the End of the Century (1999) inThe Last Best Place: A Montana Anthology (1988). Za svoje delo je pre jelštevilne nagrade, med drugimi Southern Review’s Guy Owen Prize in trikrat Pushcart Prize, ter več štipendij: a Stegner Fellowship na Stanford University in Rockefeller Foundation, štipendijo Guggenheimovega sklada in štipendijo National Endowment for the Arts.

[originally appeared in THE NATION]
[pesmi iz zbirke THE NATION]


PERIPHERAL VISION   

Silence
is most like itself.

In a foreign land
it requires no translation.

No clarifying gesture
can improve on it.

There is no way to restore it
in its clamorous absence.

Once flesh has been relieved
of all integrity

and the skull incurs its crop
of green gnawing hair which

only the rare breeze over paddies
combs and patiently recombs,

there is little to be said.  Except
among the living,

the dead
most resemble the dead.


V SLOVENŠČINI:

PERIFERNI VID

Tišina
je najbolj podobna sama sebi.

V tuji deželi
ne rabi prevajanja.

Nobena kretnja v pojasnilo
je ne more izboljšati.

Nikakor se je ne da povrniti
v njeni hrupni odsotnosti.

Ko je telo enkrat osvobojeno
vse celovitosti

in si lobanja naprti svoj pridelek
zelenih razjedenih las, ki

jih samo redek vetrič skozi bes
počeše in potrpežljivo razčeše,

ni več dosti za povedati. Razen
med živimi

mrtvi
najbolj spominjajo na mrtve.

Prevedla Tatjana Jamnik.


 
SONG OF GIFTS

The first gift was hilarity as language vanished and my senses
                    were restored.
  
The second gift was the free place I knew wholly down to the
                        vibrance of the scales of each fish swimming the brook
                        through the valley of grasses.
 
The third gift was the hand darkness offered from darkness,
                        with knowledge that to hold the hand was comforting
                        and silenced the moaning, but that my efforts to
                         pull it into the light were violations of love
                         with no success possible.
 
The fourth gift was the vision of my loved ones dead with age
                        and beyond me forever and the chance to ask my own
                        corpse a single question.
 
The fifth gift was fire: In that fire I burned
                        without even the promise of death to relieve my anguish.
 
The sixth gift was release from pain and access
                        to eternal energy.
 
The seventh gift was grace.
 
The last gift was re-entry into language and the loss of all
                        previous gifts into memory, for the final gift restored
                        my citizenship in Babel.


V SLOVENŠČINI:

PESEM DAROV

Prvi dar je bila radost, ko je jezik izginil in so se mi povrnili
                        čuti.
  
Drugi dar je bil svoboden prostor, ki sem ga poznal prav dol do
                         vibriranja lusk vsake ribe, ki plava v potoku
                        skozi dolino trav.
 
Tretji dar je bil roka, ki jo je tema ponudila iz teme,
                        z vednostjo, da je bilo držati roko tolažilno
                        in je utišalo žalovanje, da pa je bil moj trud,
                         potegniti jo v luč, skrunitev ljubezni
                        brez vsakršnega upanja na uspeh.
 
Četrti dar je bilo videnje mojih ljubljenih, umrlih od starosti
                        in večno onstran mene in možnosti, da bi svojemu lastnemu
                        truplu zastavil eno samo vprašanje.
 
Peti dar je bil ogenj: v tem ognju sem gorel,
                        brez sleherne obljube smrti, ki bi me osvobodila tesnobe.
 
Šesti dar je bila osvoboditev od bolečine in dostop
                        do večne energije.
 
Sedmi dar je bila milina.
 
Zadnji dar je bil ponoven vstop v jezik in izguba vseh
                        prejšnjih darov v spomin, kajti zadnji dar je povrnil
                        moje državljanstvo v Babilonu.

Prevedla Tatjana Jamnik.


 
WHEREVER


                        you are in the world,
                        you could no longer  
                        call him a boy,

                        the one who squats, hovering
                        like a cloud above
                        his own reflection

                        in rain pooled by
                        the mound of debris
                        once his neighborhood

                        where a hand, not
                        his own, lies
                        half closed, as if

                        beckoning,
                        half open, as if
                        letting go.


V SLOVENŠČINI:

Kjerkoli


na svetu si že,
ga ne moreš več
imeti za dečka

njega, ki čepi, usločen
kakor oblak nad
lastnim odsevom

na dežju, zajezenem s
kupi naplavin
iz njegove nekdanje soseščine

kjer roka, ne
njegova, na pol zaprta
počiva, kakor

bi pomigala,
na pol odprta, kot bi
kaj izpustila oditi.

Prevedel Iztok Osojnik.


KJERKOLI


                        v svetu si,
                        nič več mu ne boš  
                        mogel reči fant,

                        temu, ki čepi, lebdi
                        kot oblak nad
                        svojim lastnim odsevom

                        v dežju, spodkopan od
                        nasipa groblje,
                        nekoč njegova soseska

                        kjer dlan, ne
                        njegova, leži
                        napol zaprta, kot če

                        bi pomignila,
                        napol odprta, kot če
                        bi pustila, da odide.

Prevedla Tatjana Jamnik.


HONED  LOYALTIES


I want to be a thumb
long
dumb
most strong
in oppostion to the majority
of the crooked fingers


V SLOVENŠČINI:

TOŽEČE VDANOSTI

Rad bi bil palec
dolg
top
karseda močan
za razliko od večine
skrivenčenih prstov

Prevedla Tatjana Jamnik.


SONG OF OURSELVES AS HIVES OF MYSTERY

There is the way the moon enters the heart like a tooth while the eye
Like a gate left often
Stares, at the figures supposed to be women,

And the way bones fill the air, gradually, over a lifetime,
Gasp by gasp as if
To lighten the grief of years as the intricate spine in bent
Like a bow to cast out the spirit

Or the way certain scents—the iodine of the sea
Or the musk of swollen belly
Asleep, warm as a loaf—inhabit the hollow
Skull electric with memories and longing.

For we are the hives of mystery and of flowing
Inward and outward irresistible
As the moon who flew out of the sea
Into the void like a spherical angle, beckoning,

And what we may divine is the light that fills us with light
As a touch
Makes us known to ourselves
Through another—the orbit of silence holding
Through aberrations of joy and despair, the silent moon
Whose brilliance we echo finally with the arching gesture of our bones.


V SLOVENŠČINI:

Pesem o sebi kot o panjih skrivnosti

Obstaja način, kako luna v srce predre kakor zob, oko pa
kot vrata, puščena odprta,
strmi v figure, ki naj bi bile ženske.

In način, kako kosti napolnijo zrak, postopoma, v življenju,
sopihajoč, kakor bi si
olajšal gorje dolgih let na težaškem hrbtu,
skrivljenem kot lok, ki bo izstrelil puščico duha.

Ali način, kako določeni vonji – po slanem morju
ali mošusu iz napetega trebuha
med spanjem, toplega kot hlebec – polnijo votlo
lobanjo, naelektreno s spomini in hrepenenjem.

Ker mi smo panji skrivnosti, plavajoč
noter in ven, neustavljivo,
kakor mesec, ki se dvigne iz morja
v praznino, nihajoč sferičen trnek.

Kar morda slutimo, je sij, ki nas polni z lučjo,
tako kot nam dotik
omogoči samega sebe spoznati
prek drugega – krožnica tišine, držeč nas skupaj
v odklonih radosti in obupa, tiha luna,
končno jasno odmeva v ukrivljenem gibu naših kosti.

(Prevedel Iztok Osojnik.)


PESEM O NAJU KOT ROJIH SKRIVNOSTI

Obstaja način, kako luna Vstopi v srce kot zob, medtem ko oko
Kakor odprta lesa pogosto
Zija, v like, ki naj bi bili ženske,

In način, kako kosti napolnjujejo zrak, postopoma, celo življenje,
Sopihajoč, kot da
Bi razsvetlile žalost let kot zapleteno hrbtenico, zakrivljeno
Kakor lok, da bi izgnale duha

Ali način, kako določeni vonji – jod iz morja
Ali mošus iz nabreklega trebuha,
Spečega, toplega kot hlebec – naseljujejo votel
Lobanjski tramvaj s spomini in hrepenenjem.

Kajti midva sva roji skrivnosti in pritekanja
Noter in izven neustavljivega,
Kakor luna, ki je odtekla iz morja
V praznino kakor sferični kot in daje znamenje,

In kar lahko slutiva, je luč, ki naju napolnjuje z lučjo,
Kot naju dotik
Seznanja drug z drugim
Skozi drugega – orbita tišine teče
Skozi odklone veselja in obupa, tiha luna,
Katere sijaj nazadnje odmevava z izbočeno kretnjo najinih kosti.

Prevedla Tatjana Jamnik.


 
BEFORE I HAD A NAME 

The first voices to reach my ears-- still bloodwet, crumpled,
half-clogged in birth-grease as my head rocked in the harbor of thighs,
eyes slits in the shock of first light, arms
                                  pinned flipper-like writhing
among slick walls too constricted for even the first scald of air--,
the first voices I heard after knowing
only the weather of blood-thrum,
                                  the seasons of breathing,
the rush of core fluids gurgling like cavewater over stones,
were the voices debating my decapitation and dismemberment.

huge blue galleon stalled between the shifting stones,
                                  pelvic bones of my mother.
I was in trouble before I had a name, receiving instruction in how
no trouble is ever one's own, always is shared by another.
My mother lay helplessly glowing with sweat and exhaustion,
the great moonbelly contracting and squeezing for life, hers, mine,
as wise men conversed by a table set with the tools of our undoing.

So these were the voices, desperately hushed, deliberate,
and this my first brush with air, breath-taking, benumbing,
glove-pale hands outstretched, gaudy with the blood of my birth.
Masked faces glared, remote eyes hardening against me
among the low moans and sharp yips of my mother
               as I, strangling, I, burning blue,
was trying to suck the great emptiness--
birth-whale beached in the heavy coat of being
caving in these lungs that wanted to 
                          open expansive in the light
of this other world, this sphere before knowing,
where everything was luminous in robes of loose mist,
even the scalpels decisively angled in hands so close--,
when the great thrust came that shoved me clear
and I fell, delivered into their hands, at last. 


V SLOVENŠČINI:

ŠE PREDEN SEM IMEL IME

Prvi glasovi, ki so dosegli moja ušesa – še vedno mokra od krvi, zgubana,
napol zamašena s porodno sluzjo, ko se je moja glava zibala v pristanišču stegen,
reže oči v trčenju s prvo lučjo, roke
                                  pripete, zvijajoč se kot plavuti
med spolzkimi stenami, preveč stisnjene celo za prvo opeklino zraka –,
prvi glasovi, ki sem jih slišal, potem ko sem poznal
samo vreme bobnenja krvi,
                                  letne čase dihanja,
naval tekočega jedra, ki žubori po kamenju kot jamska voda,
kjer so glasovi razpravljali o mojem obglavljenju in razkosanju.

velika modra galeja, odrinjena med premikajoče kamne,
                                  medenične kosti moje matere.
V težavah sem bil, še preden sem imel ime, in dobival navodilo, kako
ni nikoli nobena težava samo moja, vedno jo delim še z nekom drugim.
Moja mati je nemočno ležala, žareča od znoja in izčrpanosti,
veliki lunin trebuh se je krčil in tiščal za življenje, njeno, moje,
ko so se pametni moški zabavali ob mizi, prekriti z orodji najine pogube.

To so bili tisti glasovi, strašljivo utišani, preudarni,
in tedaj sem prvič oplazil zrak, ki je jemal sapo, hromil,
rokavičasto blede dlani iztegnjene, pisane od krvi mojega rojstva.
Zamaskirani obrazi so strmeli, daljne oči se zakrknejo proti meni,
med nizkimi stoki in ostrimi kriki moje matere,
             medtem ko sem jaz, dušeč se, jaz, goreče moder,
poskušal vsesati veliko praznino –
porodni kit, nasedel v težkem plašču obstajanja,
ki dolbe v ta pljuča, ki so se hotela
                            na stežaj odpreti luči
tega sveta, te oble, še preden so jo poznale,
kjer je bilo vse bleščeče v oblekah ohlapne megle,
še celo skalpeli so tako blizu odločno ribarili v rokah –,
ko je prišel veliki udarec, ki me je nedvomno potisnil naprej,
in končno sem padel, rojen v njihove roke.

Prevedla Tatjana Jamnik.

Literarno društvo IA

9. pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2011

9. mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2011

V MEDIJIH:

Primorske novice, 4. 9. 2011

Radio Slovenija, Program ARS, Kulturna panorama, 3. 9. 2011

Radio Slovenija, Program ARS, Kulturna panorama, 3. 9. 2011

Letošnja tradicionalna 9. mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2011 bo potekala med 28. avgustom in 4. septembrom v Škocjanu na Krasu. Letošnji povabljenci prihajajo iz 9 držav: Pamela Uschuk in William Root iz ZDA, Martina Hefter in Jan Kuhlbrodt  iz Nemčije, Jonáš Hájek in Jana Šnytová iz Češke, Esa Hirvonen iz Finske, Dražen Katunarić iz Hrvaške, Amir Talić iz BiH, Isabella Panfido iz Italije, Catherine MacCarthy iz Irske, Alja Adam, Tatjana T. Jamnik, Marjan Strojan, Špela Sevšek Šramel, Slavo Šerc iz Slovenije. Tudi letos bo delavnico vodil Iztok Osojnik. Kot vsako leto bo tudi letos posvečena ohranjanju živih stikov na področju zahodnoevropskega, srednjeevropskega in slovanskega trikotnika, povezovanju manjših in večjih evropskih literatur na vzhodu in zahodu, soorganiziranju festivalov, simpozijev, srečanj, delavnic, širjenju sodobnega literarnega vozlišča v Škocjanu in mednarodnem uveljavljanju poezije v izvirnikih in prevodih doma in na tujem. Po uspešni uveljavitvi Kosovela v Veliki Britaniji in ZDA bosta kmalu sledila nova monografija v poljskem jeziku in mednarodno uveljavljanje novega vala slovenskih klasikov (Cankar, Strniša, Detela). Udeleženci Zlatega čolna bodo svoje delo predstavili na dveh literarnih branjih: 1. septembra ob 20. uri v Škocjanu na Krasu in 2. septembra ob 19.30 uri v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, ter na spletnih straneh www.ia-zlaticoln.org. Vsi programi so javni. Vstop je prost.

Delavnico organizira Literarno društvo IA v sodelovanju z Kulturno-umetniškim društvom Police Dubove, Turističnim društvom Škocjan, Kulturnim društvom Vilenica, revijo Monitor ZSA, KUD France Prešeren, Regionalno skupnostjo Alpe-Jadran ter revijama/založbama Apokalipsa in Poetikon.
Delavnico so podprli Javna agencija za knjigo RS, Krka, d. d.., Park Škocjanske jame, založba Pighog (Anglija), FILI (Finska), gostilna pri Vncku, Literary festival Pulse (Irska), SKD Sežana, Trubarjeva hiša literature, Okarina, d. o. o., Društvo Triglav-Rysy (Poljska).

PROGRAM
Nedelja, 28. avgust
19.00 – pozdravna večerja

Ponedeljek, 29. avgust
9.30 – začetek delavnice
13.00 – kosilo
19.30 – večerja

Torek, 30. avgust
9.30 – delovni sestanek
13.00 – kosilo
14.30 – obisk jame
19.30 – večerja

Sreda, 31. avgust
9:30 – delovni sestanek
13.00 – kosilo
15.00 – izlet po okolici
19.30 – večerja

Četrtek, 1. september
9.30 – delovni sestanek
13.00 – kosilo
18.30 – večerja
20.00 – branje v Škocjanu (cerkev sv. Kacijana)

Petek, 2. september
9.30 – delovni sestanek
12.30 – kosilo
14.00 – Odhod v Ljubljano
19.30 – Branje v Trubarjevi hiši literature

Sobota, 3. september
9.30 – pogovor o prevajanju
13.00 – kosilo
15.00 – obisk Tomaja
19.00 – večerja

Nedelja, 4. september
odhod po zajtrku

 

Zlati Čoln 2010