EN / SLO

Martina Hefter

Nemčija, 1965

Rojena leta 1965 v Pfrontnu/Allgäu.
S svojo družino živi kot svobodna umetnica v Leipzigu. Zaključila je šolanje sodobnega plesa v Berlinu, pozneje je študirala na Nemškem literarnem inštitutu v Leipzigu.
Trenutno se posveča predvsem poeziji, ki jo lahko vsebinsko in  formalno uporablja tudi kot instrumentarij, da bi se z jezikom soočila kot z gibanjem in s plesom kot z jezikom. Prav tako piše eseje na to temo.
Ob svojem literarnem delu se v zadnjem času ukvarja s performativnimi projekti na stičišču besedila in gibanja. Skupaj z drugimi avtoricami in avtorji eksperimentira na številnih bralnih performansih z oblikami in možnostmi literarnih branj. 2009/10 in 2011/12 je bila gostujoča docentka na Nemškem literarnem inštitutu v Leipzigu.

Bewegungen

(Körperansichten, das Verhältnis von Hingabe und Haltung berührend)

Die Gedichte versuchen, Bewegungen des Alltags in Sprache zu fassen, und zwar Bewegungen, die
oft automatisch ablaufen und die eher nicht nennenswert poetisch aufgeladen sind, z.B. das Tasten
nach einem bestimmten Gegenstand in einem vollgestopften Schrank/in einer vollgestopften
Tasche, oder die kaum sichtbare Bewegung, die der Körper automatisch in einem überfüllten UBahn-
Abteil ausführt, um Distanz zu gewinnen einerseits, Platz zu machen andererseits. Die
Gedichte forschen dabei nach dem Punkt, an dem die reine Bewegung, die Tätigkeit, zu einer
Haltung wird, die Gefühle transportiert, der Tätigkeit sowohl der Umgebung gegenüber – sodass am
Ende eine Haltung zur Welt insgesamt entsteht.


V SLOVENŠČINI:

Gibanja

(prikazi teles, ki zadevajo razmerja med predanostjo in držo)

Pesmi poskušajo gibanja vsakdana izraziti z besedami, in sicer gibanja,
ki
se pogosto odvijajo avtomatsko in niso nabita s poetičnostjo, na primer
dotik
določenega predmeta v prepolni omari/v prepolni torbi, ali pa komajda viden gib, ki ga telo povsem avtomatsko naredi v prepolnem oddelku podzemne železnice, da bi si pridobili distanco po eni in prostor po drugi strani. Pesmi pri tem raziskujejo točko, na kateri čisto gibanje, dejavnost postane drža, ki prenaša čustva, dejavnosti tako do okolja – tako da
 nazadnje nastane skupna drža do sveta.

Prevedel Slavo Šerc.

 

                                          [sitzen]

Magic
Teilchen, Welle,
mich durchgehend,
find' ich mich sitzend
im Schweben.
Jage ich mir nach, minimal?
Membran sein oder brav
standhalten der Anflut
Ausmaße? In dieser Haltung sieht man
alles zuviel: Ich, um die Ecke
segelnd, bewölke die Hüpfburg,
Kinder stieben davon,
weil ich, Riese, reise, im Schneidersitz.
Bugsiere diesen Gedanken
die Straße hinunter, zum Workshop
Innehalten heute.


V SLOVENŠČINI:

                              [sedeti]
Magic

Delčki, valovi,
mene prebadajoč,
se sede znajdem
v lebdenju.
Se lovim, minimalno?
Biti membranski ali potrpežljivo
Vzdržati ves nalet? V tej drži vidiš vse preveč: Jaz, okrog vogala
jadrajoč, zamračim naskakujoče zavetje,
otroci se razkropijo naokrog,
ker jaz, velikan, potujem v turškem sedu.
To misel odvržem
po cesti, v delavnico,
danes se ustaviti.

Prevedel Slavo Šerc.


                            [im Schrank blind nach einem
                            Gegenstand tasten]

Begreifen nachbilden, tricksen,
Alltagssachen einrasten lassen.
Das ist der Schirm.
Das ist jetzt ein Witz.
Unterschiedliche Größen von Nummern.
Handhabe beim Zugriff auf sie.
Samten ist alles, spitzwinklig, triftig.
Schimmer bereist meine Vorstellungskraft.
Das sind die Dinge, sie schlängeln sich,
ich fahre durch Tatsachen, Haufen als Haarspangen,
erfahre den Hafen, hurra,
ich bin – im Warmen gelandet?
Gleitend ins Off, entsterben Dinge,
bringen nichts, bringen Schirme nicht mit.
Ich dirigiere mit dieser Hakenschlaufe
in meine Nähe, was die Hand,
das Gehirn, nicht anfassen mag.


V SLOVENŠČINI:

                              [ v omari slepo tipati za kakim predmetom]

Dojeti, posnemati, goljufati,
vsakdanje stvari pustiti vskočiti.
To je zaščita.
To je zdaj šala.
Različne velikosti številk.
Sredstvo za dostop do njih.
Žametno je vse, ostrokotno, tehtno.
Senčnica potuje po moji domišljiji.
To so stvari, vijejo se,
vozim se skozi dejstva, kupi kot lasne sponke,
doživim pristanišče, hura,
sem prispela na – toplo?
Drseč v off, odmirajo stvari,
ne prinašajo ničesar, s seboj ne prinesejo zaščite.
Dirigiram s to klinasto pentljo
V moji bližini, česar se roka,
česar se možgani nočejo dotakniti.

Prevedel Slavo Šerc.


                             [sich drehen, auf einer Kreuzung, auf der Suche nach
                             der richtigen Straße]

last panorama view before sundown in a country gouverned by aliens
Wie den Glanz des Präsidentenpalastes beschreiben?
Versuche, in die Breite zu schielen, es öffnet ein Panorama,
die weißgoldene Kuppel
trifft mich, instant hit.
Nirgends hinsehen, dann blitzen Wörter,
die stillen Begleiter. Ganz natürlich ziehen sie mit.
Auch die Trauben bekommt man zu fassen,
Blütenzweige, Astern. So kam der Duft in die Welt.
Einfach alles verlängern. Die Kippen werfen, nach außen.
Diesen Satz umdrehn. Sich schrauben in einen Ansatz.


V SLOVENŠČINI:

                              [ obrniti se, na križišču, pri iskanju prave ceste]

last panorama view before sundown in a country gouverned by aliens
Kako opisati blišč predsedniške palače?
Poskusi, škiliti v daljavo, odpre se panorama,
belo-zlata kupola
me zadane, instant hit.
Nikamor zreti, potem se bliskajo besede,
tihe sopotnice. Povsem samoumevno se priključijo.
Tudi grozde lahko primeš,
cvetoče veje, astre. Tako so se na svetu pojavile dišave.
Preprosto vse podaljšati. Odvreči cigaretne ogorke.
Ta stavek obrniti. Se priviti v nastavek.

Prevedel Slavo Šerc.


                             [nachgeben, Platz schaffen, im vollen U-Bahn-Abteil]

Sich verabschieden vom Muster
„Aufplustern herbeizaubern“ -
Tu ich das das Menschenmögliche?
Um meine Stirn der Nebel
steigt, wandert ab zum Nebenmann,
ich fädle mich ins Wachsen
zur normal entwickelten Gestalt, falte
Verlangen nach Dasein,
verlängere mein Scheuen, schrumpfe
Umrisse rund, fahre Achsen ein.
Zwinkere aus meiner streunenden Form.
So überschatte ich den Nebenmann,
quetsche Zartheit in seine Taschen.

 

V SLOVENŠČINI:

                             [popustiti, narediti prostor, v polnem oddelku podzemne železnice]

Posloviti se od vzorca
»Pričarati šopirjenje« –
Ali počnem človeško mogoče?
Okrog mojega čela se dviguje megla,
preseli se k sosedu,
poskušam odrasti
v normalno razvito osebnost,
zlagam zahtevo po bivanju,
podaljšujem svojo plašnost, skrčim
okrogle obrise, spravljam osi.
Mežikam iz svoje razpršene oblike.
Tako zasenčim soseda,
nežnost stlačim v njegove žepe.

Prevedel Slavo Šerc.

 

                            [fallen, jmd. um den Hals]

Husch
Ich werfe mich dem entgegen, die Aktion,
meint feurig übersetzt: Ich taumle
in edelmütiger Schlichtheit.
In eins springen. Zu zweit.
Von keinem gehalten,
zerstiebe ich zu einer Luft.
*
Seitenwechsel, ich empfinde jetzt
florales Ranken entlang meines Nackens.
Kann ich das abschalten? An dem Gedanken hängen
Schleppen.
Ich schüttle ab. Was übrig bleibt,
erklettere mich.
Sekündlich neu,
wildes Beginnen.


V SLOVENŠČINI:

                              [pasti, komu okrog vratu]

Huškniti
Temu se vržem naproti, akciji,
žareče prevedeno bi to pomenilo: opotekam se
v plemeniti preprostosti.
Skočiti v eno. V dvoje.
Od nikogar zadržana
se razgubim v zrak.
*
Menjava strani, zdaj občutim
cvetlično spletanje okrog mojega vratu.
Lahko to izklopim? Na mislih visijo
vlečke.
Odtresem se. To, kar ostane,
spleza name.
Vsak trenutek znova,
divje nastajanje.

Prevedel Slavo Šerc.


                            [hüpfen, die Straße entlang]

Ich wollte nie eine Biene fangen,
bauchlanden, luftschnappen, ich
wollte nur dieses Material haben,
Air, Asphalt, ein Stauen im Lauf,
ich wollte das nie stoppen, Hopsen
stirbt ja zuletzt, ich wollte das Schauen
pachten, Verdacht auslösen,
mich hochschrauben, zurück tauchen,
ich wollte vom Hohen aus träufeln
Ansichten meiner geheimsten Seite,
Aussicht schenken, Aufprall spenden,
Parameter blinken, ich wollte die Wucht
lernen, sie abfangen, ihr Schwemmen,
ihm standhalten, nie gründeln, nie schürfen,
immer tüpfeln, schwinden, diffus, ins a priori,
immer schon dort sein, höflich.


V SLOVENŠČINI:

                              [poskakovati, navzdol po cesti]

Nikdar nisem hotela ujeti čebelice,
pristanek na trebuhu, hlastajoč zrak, jaz
sem hotela imeti samo ta material,
zrak, asfalt, čudenje med tekom,
nikdar tega nisem hotela zaustaviti,
poskakovanje vendarle umre nazadnje, videnje sem hotela
vzeti v zakup, izzvati sum,
se povzdigniti, spet potopiti,
iz višine sem hotela kapljati
nazori moje najskrivnostnejše strani,
podariti pogled, podariti nalet,
parametre lesketati, hotela sem se naučiti sile,
jo prestreči, jo naplaviti,
se ji upreti, nikdar utemeljevati, nikdar raziskovati,
vedno nanašati, izginjati, difuzno, v a priori,
vedno biti že tam, vljudno.

Prevedel Slavo Šerc.

 

                             [winken, dem herannahenden und vorbeifahrenden
                             Nachtbus]

„Ein Ruck durchfuhr ihren Körper“,
verpflanzt in die Du-Form:
Ein Ruck fuhr
durch deinen Körper.
Stürmische Umkehr,
oder feiner Verzicht.
Stürze dich in die Technik,
du spürst eine Haltung,
der Haltung wächst eine Hand.
Ghost
eines Winkens,
der Arm lässt sich denken.
Wozu sonst soll das Bushäuschen so illusorisch
bunt leuchten?
Ich wende mich
nach allen Seiten heim.
Mild der Bratwurstduft um mich,
und still.


V SLOVENŠČINI:

                              [mahati, bližajočemu se in mimo vozečemu se nočnemu avtobusu]

“Sunek je preblisnil njeno telo”,
presajene v obliko za tikanje:
sunek je preblisnil njeno telo.
Viharna spreobrnitev,
ali pa fino odpovedovanje.
Vrzi se v tehniko,
čutiš držo,
drži rase roka.
Ghost mahanja,
roka ima moč razmišljanja.
Le čemu bi se potem avtobusna hiška tako iluzorno
pisano bleščala?
Z vsemi stranmi se obrnem proti domu.
Okrog mene mil vonj pečenih klobas,
in tišina.

Prevedel Slavo Šerc.


                         [winken, jemandem im abfahrenden Zug]

Versessen
auf des Details flüchtiges Dasein –
wird der Arm in die Lüfte gehoben.
So fein geht ein Faden durch Butter.
Soll ich des gesamten Bahnhofs Blicke
lenken auf unser Mini-Dilemma,
glänzend Präsenz sein, Ausrufezeichen,
wo meine wild durchblühten Gedanken
in Richtung Farnwälder treiben?
Niederstürzen, aufrappeln, wieder
stürzen, dieses in jeder Hinsicht mehr als genug
handhaben im täglichen Pensum.
Dein Einsteigen, diese Litanei.
Angemessen, mein Winken.
Eine Aufgabe flirrt unter anderen.


V SLOVENŠČINI:

                              [mahati, nekomu v vlaku, ki odpelje]

Nora
na z detajlom ubežno bit –
se roka dviguje v zrak.
Tako nežno se nit zarije v maslo.
Ali naj vse poglede na postajo
usmerim na najino majhno dilemo,
čudovito biti navzoč, celica,
kjer moje divje cvetoče misli
naganja proti praprotnim gozdovom?
Pasti, se pobrati,
spet pasti, v vsakem primeru zadostno
opravljati vsakdanji penzum.
Tvoj vstop, ta litanija.
Primerno, moje mahanje.
Ena naloga lebdi med drugimi.

Prevedel Slavo Šerc.


                              [nicht kategorisierbare Bewegung im Draußen]

Derart von Posen umflort, zwischen harter Schale und martial arts.
Die Schar. Plüschtiere durch Drehtüren, sich schmiegend an Rolltreppen
bilden sie Eindrücke nach, von Prototypen und Konsorten. Ihr Sport.
Sie spielen den heißen, schnellen Weg, man spiegelt das
schüchtern, ist Schliere, spült sich heran, dem heißen, schnellen Weg
zueigen - zu spät. Man schnitte jetzt gern ein Zweiglein
von irgendeinem Strauch, der hülfe, ans Revers gesteckt, einzusehen,
der heiße, schnelle Weg, das ist der grimme Lauf. Vom Lauf glänzen
nur die Spitzen, sie werden geritten von der Schar. Die treibt
derweil die Tiere zusammen, dabei gabs hier nie welche.
Die Schar durchjagt alle Gänge und Kammern, die verborgenen
Kammern des Laufs. Seine Engen. Dort kommen Tiere noch vor.
Niedere Tiere in niederen Gängen. Die Kreuze der Schar sind empörend
flexibel. Noch fieser: Sie werkelt als Gruppe, die Schar,
als wäre die Schar unendlich viele. Das wirkt wie Druck,
wie Zug: man gerät. Hinein. Schwächelnd, zu wenig autark.
Insgesamt außer sich. Da flitzt er hin. Der heiße Weg, sein harter Lauf.


V SLOVENŠČINI:

                              [nedoločna gibanja, zunaj]

Tako zastrt s pozami, med trdo lupino in bojevniškimi načini.
Truma. Igrače iz pliša skozi vrtljiva vrata, prilagajoč se na tekoče stopnice
Posnemajo vtise prototipov in podobnih usod. Njihov šport.
Igrajo vročo, hitro pot, zrcali se sramežljivost, to je migotanje, naplavlja se bliže vroči, hitri poti,
posveča se ji – prepozno. Zdaj bi radi odrezali vejico
kakega grma, ki bi, zataknjena za rever, pomagala opaziti,
vročo, hitro pot, to je srdit tek. Od teka se bleščijo
le vrhovi, ki jih jahajo trume. To skupaj naganja živali, čeprav jih tukaj prej ni bilo.
Trume drvijo skozi vse poti in prostore, skrite prostore teka. Njihove ožine. Tam so še živali.
Nizkotne živali v nizkotnih prehodih. Križi trum so škandalozno
prilagodljivi. Še huje: deluje kot skupina, truma,
kakor da bi bila truma neskončna. To deluje kot pritisk,
kakor poteg: vstopiš. Navznoter. Slabeč, premalo samozadosten.
Na splošno iz sebe. Pri tem pridrvi. Vroča pot, njen težaven tek.

Prevedel Slavo Šerc.

Literarno društvo IA

9. pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2011

9. mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2011

V MEDIJIH:

Primorske novice, 4. 9. 2011

Radio Slovenija, Program ARS, Kulturna panorama, 3. 9. 2011

Radio Slovenija, Program ARS, Kulturna panorama, 3. 9. 2011

Letošnja tradicionalna 9. mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2011 bo potekala med 28. avgustom in 4. septembrom v Škocjanu na Krasu. Letošnji povabljenci prihajajo iz 9 držav: Pamela Uschuk in William Root iz ZDA, Martina Hefter in Jan Kuhlbrodt  iz Nemčije, Jonáš Hájek in Jana Šnytová iz Češke, Esa Hirvonen iz Finske, Dražen Katunarić iz Hrvaške, Amir Talić iz BiH, Isabella Panfido iz Italije, Catherine MacCarthy iz Irske, Alja Adam, Tatjana T. Jamnik, Marjan Strojan, Špela Sevšek Šramel, Slavo Šerc iz Slovenije. Tudi letos bo delavnico vodil Iztok Osojnik. Kot vsako leto bo tudi letos posvečena ohranjanju živih stikov na področju zahodnoevropskega, srednjeevropskega in slovanskega trikotnika, povezovanju manjših in večjih evropskih literatur na vzhodu in zahodu, soorganiziranju festivalov, simpozijev, srečanj, delavnic, širjenju sodobnega literarnega vozlišča v Škocjanu in mednarodnem uveljavljanju poezije v izvirnikih in prevodih doma in na tujem. Po uspešni uveljavitvi Kosovela v Veliki Britaniji in ZDA bosta kmalu sledila nova monografija v poljskem jeziku in mednarodno uveljavljanje novega vala slovenskih klasikov (Cankar, Strniša, Detela). Udeleženci Zlatega čolna bodo svoje delo predstavili na dveh literarnih branjih: 1. septembra ob 20. uri v Škocjanu na Krasu in 2. septembra ob 19.30 uri v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, ter na spletnih straneh www.ia-zlaticoln.org. Vsi programi so javni. Vstop je prost.

Delavnico organizira Literarno društvo IA v sodelovanju z Kulturno-umetniškim društvom Police Dubove, Turističnim društvom Škocjan, Kulturnim društvom Vilenica, revijo Monitor ZSA, KUD France Prešeren, Regionalno skupnostjo Alpe-Jadran ter revijama/založbama Apokalipsa in Poetikon.
Delavnico so podprli Javna agencija za knjigo RS, Krka, d. d.., Park Škocjanske jame, založba Pighog (Anglija), FILI (Finska), gostilna pri Vncku, Literary festival Pulse (Irska), SKD Sežana, Trubarjeva hiša literature, Okarina, d. o. o., Društvo Triglav-Rysy (Poljska).

PROGRAM
Nedelja, 28. avgust
19.00 – pozdravna večerja

Ponedeljek, 29. avgust
9.30 – začetek delavnice
13.00 – kosilo
19.30 – večerja

Torek, 30. avgust
9.30 – delovni sestanek
13.00 – kosilo
14.30 – obisk jame
19.30 – večerja

Sreda, 31. avgust
9:30 – delovni sestanek
13.00 – kosilo
15.00 – izlet po okolici
19.30 – večerja

Četrtek, 1. september
9.30 – delovni sestanek
13.00 – kosilo
18.30 – večerja
20.00 – branje v Škocjanu (cerkev sv. Kacijana)

Petek, 2. september
9.30 – delovni sestanek
12.30 – kosilo
14.00 – Odhod v Ljubljano
19.30 – Branje v Trubarjevi hiši literature

Sobota, 3. september
9.30 – pogovor o prevajanju
13.00 – kosilo
15.00 – obisk Tomaja
19.00 – večerja

Nedelja, 4. september
odhod po zajtrku

 

Zlati Čoln 2010