• Zlati čoln
• Delavnica
• Festivali
• Simpoziji
• Literarne turneje
• Srečanja

• galerija
• arhiv
• podpirajo nas
• kontakt

български:
Мисли през сушав сезон

Има и такова остаряване:
житейският опит намалява с годините.
Погледът се избистря, но не от мъдрост,
а от невежество,
чисто като витрина.
Достолепие е произволна дума
от никога неотварян речник.
Не може да се каже за походката ти.

Изобщо, малко може да се каже.
Гърбът е видимо превит,
но е такъв отдавна. Не е от сега и
не заради тежест – в някакъв момент
решил си да постъпиш по-практично.
Никой не те вини.

Ти притежаваше автомобил.
Читател бе на сутрешната преса
и не беше меломан.
Днес имаш точно три истории,
но все разказваш тая
за пияните руснаци.
Не си забравял да гласуваш.
Все по-рядко разпознаваш дъщеря си.
Четеш една и съща книга
за народна медицина,
опитваш се да размотаваш лодкаря.
И никой не те вини.

Но смъртта е най-малкият
ти проблем тази седмица.
Да, ще те споходи:
като всичко останало,
което не те промени.
Само че преди да дойде тя,
ще те погали по главата
онази толкова по-страшна мисъл:

че ти май нямаш
никакво оправдание.


English:
Thoughts in a Dry Season

There is such aging, too:
life experience wanes with the years.
The gaze grows clearer, but not from wisdom,
rather from ignorance,
as clean as a shop window.
Stateliness is a frivolous word
from a never-opened dictionary.
It can’t be said of your gait.

On the whole, not much can be said.
Your back is visibly stooped,
yet has long been so. It’s not from now and
not from some burden – at a certain moment
you decided to become more practical.
No one blames you.

You owned an automobile.
You were a reader of the morning papers
and certainly no lover of music.
Today you have exactly three stories,
but you keep telling that one
about the drunk Russians.
You never forgot to vote.
You recognize your daughter ever more rarely.
You read one and the same book
on folk medicine,
trying to put one over on
the ferryman.
And no one blames you.

But death is the least of
your problems this week.
Yes, it will come calling:
just like everything else
that did not change you.
Only, before it comes,
it will stroke your head,
that much more frightening thought:

that it seems you have
no excuse.


V slovenščini:
Misli iz sušnega obdobja

Obstaja tudi takšno staranje:
življenjske izkušnje venijo z leti.
Pogled postaja jasnejši, a ne zaradi modrosti,
bolj zaradi nevednosti,
čist kot izložbeno okno.
Dostojanstvo je nepomembna beseda
iz nikoli odprtega slovarja.
To ne drži za tvojo hojo.

Na splošno vzeto, se ne da povedati veliko.
Tvoj hrbet je vidno sključen,
a je že dolgo tako. To se ni zgodil zdaj in
ne od bremena – v določenem trenutku
si se pač odločil postati bolj praktičen.
Nihče te ne obsoja.

Imel si avto.
Časopis si bral zjutraj
in zagotovo nisi bil ljubitelj glasbe.
Danes imaš natančno tri zgodbe,
ampak vedno znova pripoveduješ le tisto
o pijanih Rusih.
Nikdar nisi pozabil iti na volitve.
Hčerko prepoznaš vse redkeje.
Prebiraš eno in isto knjigo
o ljudskem zdravilstvu,
in poskušaš prevarati
brodarja.
In nihče te ne obsoja.

Ampak smrt je še najmanjši
problem tega tedna.
Ja, klic bo zagotovo prišel:
kot vse ostalo,
ki te ni spremenilo.
Le da preden pride,
ti bo kapnila v glavo,
ta veliko bolj zastrašujoča misel:

vse kaže, da nimaš
opravičila.

Prevedel Goran Č. Potočnik


Misli v suhi sezoni

Tudi tako staranje obstaja:
življenjske izkušnje z leti pešajo.
Pogled se izostri, a ne od modrosti,
prej od nevednosti,
čist kot izložba.
Dostojanstvo je lahkomiselna beseda
iz nikoli odprtega slovarja.
Ne more se je uporabiti za tvojo hojo.

Na splošno se ne da veliko povedati.
Tvoj hrbet je vidno upognjen,
vendar je tak že dolgo. Ni od zdaj in
ne ob kakšnega bremena – v nekem trenutku
si se odločil, da postaneš bolj praktičen.
Nihče ti ne očita.

Imel si avto.
Bral si jutranje časopise
in prav gotovo nisi bil ljubitelj glasbe.
Danes imaš točno tri zgodbe,
vendar vedno pripoveduješ tisto
o pijanih Rusih.
Nikoli nisi pozabil voliti.
Vedno redkeje prepoznaš svojo hčer.
Bereš eno in isto knjigo
o ljudski medicini,
poskušaš prevarati
brodarja.
In nihče ti ne očita.

Ampak smrt je tvoj najmanjši
problem tega tedna.
Da, obiskala te bo:
tako kot vse ostalo,
kar te ni spremenilo.
Samo preden bo prišla,
bo tvojo glavo pobožala
ta veliko strašnejša misel:

zdi se, da nimaš
nobenega izgovora.

Prevedla Špela Kopitar


Misli v sušnem obdobju

Obstaja tudi drugačno staranje:
življenjske izkušnje se z leti krčijo,
pogled postane jasnejši, ne zaradi modrosti,
ampak prej zaradi nevednosti,
čiste kot izložbeno okno.
Dostojanstvenost je neobvezna beseda
v nikoli odprtem slovarju,
nekaj podobnega bi lahko rekli o tvoji hoji.

Obravnavano scela, ni mogoče reči veliko,
tvoj hrbet je vidno sključen,
vendar je tak že dolgo. Ne šele zdaj
niti ne kot posledica težkega bremena – v nekem
trenutku si se odločil, da boš bolj pragmatičen.
Nihče ti nič ne očita.

Imel si avto,
redno si prebiral jutranje časopise
in zagotovo ti glasba ni bila pri srcu.
Danes imaš natančno tri zgodbe,
vendar vztrajno ponavljaš tisto
o pijanih Rusih.
Nikoli nisi pozabil voliti.
Svojo hči komajda še spoznaš,
prebiraš eno in isto knjigo
o ljudskem zdravilstvu,
poskušaš pretentati brodnika,
nihče ti nič ne očita.

Toda smrt je poslednja od
težav v tem tednu:
da, prišla te bo iskat:
tako kakor vse drugo,
kar te ni spremenilo.
Samo, preden pride,
te bo najprej obiskala v glavi:
toliko o zastrašujočih mislih:

zdi se,
da ne premoreš nobenega opravičila

Prevedel Iztok Osojnik


Misli med sušnim obdobjem

Tudi takšno staranje obstaja:
življenjska izkušnja peša z leti.
Pogled se zbistri, a ne zaradi modrosti,
prej od nevednosti,
čiste kot izložba.           
Veličastnost je muhasta beseda       
iz nikoli odprtega slovarja.
Tega se ne da reči o tvojem koraku.   

Na sploh se ne da veliko reči.
Tvoj hrbet je opazno ukrivljen,
a tak je že dolgo. Ni od sedaj in
ni od kakega bremena – v nekem trenutku
si se odločil, da boš postal bolj praktičen.
Nihče te ne krivi.

Imel si avtomobil.
Bil si bralec jutranjih časopisov
in vsekakor nisi bil ljubitelj glasbe.
Dandanes imaš natanko tri zgodbe,
a zmeraj pripoveduješ tisto
o pijanih Rusih.
Nikoli nisi pozabil voliti.
Še redkeje prepoznavaš svojo hčer.
Prebiraš eno in isto knjigo
o ljudski medicini,
da bi ukanil
čolnarja.
In nihče te ne krivi.

A smrt je ta teden
tvoj najmanjši problem.
Da, saj te še dohiti:
kot tudi vse ostalo,
kar te ni spremenilo.
Toda še preden pride,
te po glavi pogladi
tista veliko bolj strašljiva misel:

da se zdi, da nimaš
nobenega izgovora.

Prevedla Anja Sredić


Nihongo:
干乾びた季節の思い

そんな年の取り方もあるのだ
年月とともに人生は衰える　その一方で
視界は　店のウインドウのようにますます冴えてくる
だがそれは　知識が増すからではなく　
ますます無知になるからだ
「威厳」などという言葉は
一度も開かれたことのない辞書の中の軽薄な一語にすぎぬ
あなたの足取りに対して使うべき言葉ではない

よく考えてみると　言うべきことは特にないのだ
あなたの背中は見ての通りすっかり曲がり
おまけにずっと昔からそうなのだ　今に始まったことではないし
何か特別辛いことがあったせいでもない　人生のある時点で
あなたはもっと現実的になろうと自ら決めたのだ
誰もあなたを責めたりなどしない

あなたは以前　車の所有者で
朝刊の読者で
音楽嫌いの人間だった
そして今　あなたには物語が三つあり
あなたがずっと話し続けているのは
あの酔っぱらいのロシア人たちについてだ
投票日には忘れずに投票しに行ったあなた
自分の娘のことがさらに認識しづらくなってきているあなた
民間療法についての本を
何度も読み返しているあなた
その知識で　あなたは冥途の川の渡し守を
騙そうとしているのだ
誰もあなたを責めたりなどしない

今週に限って言うと　死はあなたにとって
全然たいした問題などではない
とはいえ　無論いずれは必ずやってくる
あなたのこれまでの人生に　何の変化も与えることのなかった
他の全てのものにだって　いずれは同じくやってくるのだ
本格的にやってくる前に　死はまず
あなたの頭を撫でるだろう
そしてさらに恐ろしいことには

その時　あなたには　もはや言い訳の言葉が
ひとつも残されてはいないようなのだ

（訳者による註：この詩のタイトルは、T. S. エリオットの詩「ゲロンチョン」の最終部に由来している）

Nihongo-yaku: Goro Takano


български:
Недоразумението

Извини ме, че така отнемам ценното ти време (а какво ли
друго може да се прави с ценно време, aко и не се отнема).

Извини ме, но успя ли да я видиш? Забеляза ли
Марианската падина помежду ни и
това гигантско многоточие над нея –
въжен мост, по който нито аз ще мина, нито ти?

За онова, което стана, сигурно си има име.
Някой тънък познавач на всичко би го изразил:
как „нещо се е счупило”, как неочаквано
с теб сме „заговорили на различни езици”.

А не сме. По-просто е.
Езикът си говори с мен
през цялото това тъй ценно време.
И знаеш ли, не сме те споменавали.


English:
Misunderstanding

Please excuse me, for wasting your valuable time this way (still
what else can be done with valuable time except to waste it).

Please excuse me, but did you manage to see it? Did you notice
the Mariana trench between us and
that gigantic ellipsis spanning it –
a rope bridge that neither I will cross, nor you.

For whatever happened, I’m sure it has a name.
Some precise expert on everything would express it thus:
how “something has fractured”, how unexpectedly
we’ve “spoken different languages”, you and I.

But we haven’t. It’s simpler.
Language spoke with me
the whole of that valuable time.
And guess what, we didn’t mention you.

V slovenščini:
Nesporazum

Oprosti, da tako zapravljam tvoj dragoceni čas (pa vendar,
kaj se lahko še dela z dragocenim časom, razen zapravlja).

Oprosti, ampak ti ga je uspelo opaziti? Lahko vidiš
Marianski jarek med nama in
tisto ogromno tropičje nad njim –
vrvni most, ki ga ne bova prečkala ne jaz ne ti?

Za to, kar se je zgodilo, gotovo obstaja ime.
Kakšen natančen poznavalec vsega bi povedal:
kako „je nekaj počilo”, kako nepričakovano
sva „spregovorila v različnih jezikih”, ti in jaz.

Vendar nisva. Bolj preprosto je.
Jezik je govoril z mano
ves ta dragoceni čas.
In veš kaj, tebe nisva omenila.

Prevedla Špela Kopitar


Nesporazum

Oprosti mi, da tako zapravljam tvoj dragoceni čas (čeprav
kaj drugega pa je mogoče početi z dragocenim časom, kakor ga zapravljati).

Oprosti, ampak ali ti ga je uspelo videti? Si opazila
Marianski jarek med nama in
velikansko elipso, ki ga premošča -
vrvni most, ki ga ne bova prečkala ne ti ne jaz?

Karkoli se je že zgodilo, prepričan sem, da ima ime,
resen strokovnjak bi se izrazil takole:
da se je nekaj „zlomilo“, da sva nepričakovano
spregovorila v „različnih jezikih“, ti in jaz.

Ampak ni bilo tako, stvar je preprostejša.
Jezik se je ves ta dragoceni čas
pogovarjal samo z mano.
In, ugani, niti enkrat te nisva omenila.

Prevedel Iztok Osojnik


Nesporazum

Oprosti, da takole zapravljam tvoj dragoceni čas (pa vendar,
kaj drugega se da početi z dragocenim časom, kot pa ga zapravljati).

Oprosti, toda ali ti ga je uspelo opaziti? Ali vidiš
Marijanski jarek med nama in
tisto gigantsko tropičje nad njim –
viseči most, ki ga ne bova prečkala ne jaz ne ti.

Prepričan sem, da za to, kar se je zgodilo, obstaja ime.
Nek natančni strokovnjak za vse bi se izrazil takole:
kako „se je nekaj zlomilo“, kako nepričakovano
sva „spregovorila v različnih jezikih“, ti in jaz.

Ampak nisva. Preprosteje je.
Jezik je govoril z mano
ves ta dragoceni čas.
In veš kaj, nisva te omenjala.

Prevedla Anja Sredić


Nihongo:
誤解

こんな風にあなたの貴重な時間を無駄に使わせてしまい　申し訳なく思っています（とはいえ　貴重な時間というものは　無駄に使う以外に使いようがないですよね）

失礼ですが　あなたはすでにご存知でしたか　
わたしたちの間に　あのマリアナ海溝が広がっていることを　そして　
その海溝の真上に架かる巨大な省略符号を――実はあの符号は　
わたしもあなたも今後決して渡ることなどない　一本の吊り橋なのです

どんな出来事にも　必ず名前があります　
全ての物事に精通している几帳面な専門家なら　今回の件をこう表現するでしょう　「何かが壊れたのだ　で　一体どのように？」
「どうして君たち二人はかくも驚くばかりに異なる言葉を話すようになったのか？」

わたしとあなたが　互いに異なる言語を交わしたことなど　
一度もありはしませんでした　真実はもっと単純です　
貴重な時間の全てを使い　わたしに話をしてくれたのは　あなたではなく言語でした　その際　あなたのことなど　話題にさえ上りませんでした　

Nihongo-yaku: Goro Takano


български:
Очила

Не слизам от погледа му.
Без мен не вижда по-далече от носа си.
Обсъжда ме в множествено число, а съм едно,
едно нещо.

Очите му зад мен пропадат в по-дълбоки ями,
докато аз търся гледка, достойна за ленивата възхита
на веждите.

Понякога върху мен падат мигли
и си пожелава нещо.
Понякога остават следи от пръсти:
мислил е какво да си пожелае.

Правя така, че да му вярват, когато говори.

Чупил ме е три пъти
и не научи нищо.

Нощем ме слага в ковчег
и не подозира за това щастие:

да загиваш по тъмно, прегънат
в прегръдка
с меката синя кърпа.

А сутрин да възкръсваш,
за да му покажеш пак
деня.


English:
Glasses

I don’t slip from his gaze.
Without me he couldn’t see further than his nose.
He counts me as plural, but I’m singular,
one thing.

His eyes behind me sink into deeper pits,
while I seek out a sight, worthy of a lazy lifting
of the eyebrows.

Sometimes eyelashes fall over me
and he makes a wish.
Sometimes fingerprints remain:
he’s thought about what to wish for.

I make it so that they believe him, when he talks

He’s broken me three times
And learns nothing

Night time he puts me in a coffin
and has no inkling of this delight:

to die in the dark, wrapped up
in the embrace
of a soft blue cloth.
But in the morning to be resurrected,
so yet again I can show him
the day.


V slovenščini:
Očala

Ne drsim iz njegovega pogleda.
Brez mene ne vidi dalj od svojega nosu.
Ogovarja me v množini, vendar sem ednina,
ena stvar.

Za mano se mu oči potapljajo v globlje jame,
ko iščem pogled, vreden lenobnega vzdiga
obrvi.

Včasih name padejo trepalnice
in si kaj zaželi.
Včasih ostanejo prstni odtisi:
mislil je, kaj naj si zaželi.

Poskrbim, da mu verjamejo, ko govori.

Trikrat me je zlomil
in ga ne izuči.

Ponoči me položi v krsto
in se ne zaveda te sreče:

umreti v temi, zavit
v objem
mehkega modrega blaga.

Zjutraj pa si znova obujen,
in mu ponovno lahko pokažem
dan.

Prevedla Špela Kopitar


Očala

Ne spolzim proč od njegovega pogleda.
Brez mene ne vidi dalj od svojega nosu,
o meni govori v množini, a sem ednina,
ena stvar.

Včasih pade name trepalnica
in hitro si nekaj zaželi.
Včasih na meni ostanejo prstni odtisi:
razmišljal je, kaj naj si zaželi.

Poskrbim, da mu verjamejo, ko kaj pojasnjuje,

Že trikrat me je zlomil
a se še vedno ni nič naučil.

Ponoči me zapre v rakev
in še sanja se mu, kakšen užitek to pomeni:

umreti v temi, pogreznjen
v objem mehkega modrega blaga.
Zjutraj pa spet vstati od mrtvih, da mu
izostrim dan.

Prevedel Iztok Osojnik


Očala

Ne spolzim mu izpred oči.
Brez mene ne bi videl dalj od svojega nosu.
O meni razmišlja v množini, a jaz sem eno,
ena stvar.

Njegove oči se za menoj pogreznejo v globlje jamice,
medtem ko iščem prizor, vreden lenega dviga
obrvi.

Včasih trepalnice padejo name
in nekaj si zaželi.
Včasih ostanejo prstni odtisi:
razmišljal je, kaj naj si zaželi.

Poskrbim, da mu verjamejo, ko govori.

Trikrat me že je polomil
in ni ga izučilo.

Ponoči me spravi v krsto
in se sploh ne zaveda te radosti:

umreti v temi, v
tesnem objemu
mehkega modrega blaga.
Zjutraj pa spet vstati od mrtvih,
da mu lahko znova pokažem
dan.

Prevedla Anja Sredić


Nihongo:
眼鏡

彼の視線から　わたしは逃げたりなどしない
わたしがいなければ　彼に見えるのはもはや自分の鼻くらいなのだ
彼はわたしの存在を複数だと考えている　しかしわたしは
単数なのだ　たったひとつの存在なのだ

わたしの後ろで　彼の眼が深い穴へと沈み込んでいく
一方　わたしはといえば　眉をしどけなく上げるだけの価値がありそうな風景を
なおも探し続けている

まつ毛がわたしの頭上に落ちてきたかと思うと
彼の口から　願い事が零れ落ちたりすることもある
いったい何を願えばいいのかと　彼が思案に暮れている間に
指紋だけが　残されたりすることもたまにある

彼が話をする時は　その言葉が人々に信用してもらえるよう努力する

これまでにわたしは　彼に三度壊された
しかしそこから　彼が何かを学んだことなど一度もない

夜になると　彼はわたしを棺の中にしまい込む
彼にはさっぱり理解できないのだ

闇の中で　柔らかな青い布に包まれながら死んでいく
この喜びが
朝の到来とともに復活する
この喜びが
そしてわたしは　再び彼に指し示すのだ
新たな一日のはじまりを

Nihongo-yaku: Goro Takano


български:
Портрет на съпругата

Тя се усмихва, наистина, но човек
не трябва да се доверява на рекламите.

Брадичката е задължително остра.
Стръмният склон на претенцията
продължава и по шията,
за да стигне до гърди, които
сега се вълнуват напразно.
Много скоро с тях ще се случи
най-обидното:
естетиката ще стане етика,
красотата – предназначение
и заедно с детето
ще се роди майката.

Любовницата ще умре.
Дори да се опитва, няма да е тя.

Дали ѝ е хрумвало като малка, докато
кокетно разкрасява и усъвършенства
подписа си, че един ден ще го постави
редом с неговия (подписа на инженера)
в прашна зала, от която даже слънчевият
лъч напира да си тръгне и дървениците
си търсят оправдание, за да излязат?

Всички поканени са съгласни:
грешката ѝ бе, че стана вярна.

Тя се усмихва, наистина.
И тайно се преструва,
че все още има тайни,
но аз видях отвъд стъклото
на очите ѝ. Там беше ясно.
Гардеробът, макиажът и
екскурзиите няма да помогнат.

Тя е омъжена жена.
Подобно гръмките заглавия на Ницше,
тя е раждането на трагедията,
залезът на боговете,
тя отдавна не е весела наука,
нито утринна заря.
Тя е за всички и никого.
Но повече за никого.


English:
Portrait of the Wife

She does smile, it’s true, but one
should not place faith in adverts.

Her chin is imperiously sharp.
The steep slope of pretension
leads all the way to the neck,
so as to reach the breasts which
now are thrilled to no effect.
All too soon they will suffer
the deepest insult:
aesthetics will become ethics,
beauty – function
and along with the baby
the mother is born.

The lover will die.
Even with effort, it won’t be her.

Did it occur to her when young, as she
coyly adorned and perfected
her signature, that one day she would place it
lined up with his (the engineer’s signature)
in a dusty hall, whence even a sun’s
ray struggled to leave and woodworm
sought leave of absence?

All those invited agree:
Her mistake was that she stayed true.

She does smile, it is true.
And she secretly pretends,
that there are secrets still,
but I looked beyond the glass
of her eyes. There it was clear.
The wardrobe, the makeup and
the jaunts won’t help.

She is a married woman.
Like Nietzsche’s thundering titles:
she’s the birth of tragedy,
the twilight of the Gods,
she forsook gay science long ago,
nor is she the dawn of day.
She is for everyone and no-one.
But mostly for no-one.


V slovenščini:
Portret soproge

Smehlja se, to je res, vendar človek
ne sme verjeti oglasom.

Njena brada je gospodovalno ostra.
Strmo pobočje pretenzije
vodi vse do vratu
in naprej do prsi, ki
so zdaj zaman vznemirjene.
Še prekmalu bodo utrpele
najglobljo žalitev:
Estetika bo postala etika,
lepota – namen
in skupaj z otrokom
se rodi mati.

Ljubica bo umrla.
Tudi, če se bo trudila, je ne bo.

Ali je kdaj pomislila v mladosti, ko je
koketno krasila in izpopolnjevala
svoj podpis, da ga bo nekega dne postavila
v vrsto z njegovim (inženirjevim podpisom)
v prašni dvorani, ki jo celo sončni
žarek zapusti le s težavo in lesni črv
išče izgovor za odhod.

Vsi povabljeni se strinjajo:
njena napaka je bila, da je ostala zvesta.

Smehlja se, to je res.
In na skrivaj se pretvarja,
da je še kakšna skrivnost,
jaz pa sem pogledal za steklo
njenih oči. Tam je bilo jasno.
Omara, ličila in
izleti ne bodo pomagali.

Ona je poročena ženska.
Kot Nietzschejevi grmeči naslovi:
ona je rojstvo tragedije,
somrak bogov,
že dolgo ni vesela znanost,
niti jutranja zarja.
Ona je za vse in za nikogar.
Vendar pred vsem za nikogar.

Prevedla Špela Kopitar

Portret žene

Resda se ne smehlja, ampak človek
ne bi smel nasedati reklamam.

Njena brada je ukazovalno ostra.
Strmo pobočje pretvarjanja
se spušča vse do vratu,
od koder zdrsne na prsi,
ki so trenutno še jalovo vznemirjene.
Še prekmalu jih bo doletela
globoka žalitev:
estetika se bo preobrazila v etiko,
lepota – v funkcijo,
in skupaj z dojenčkom
se bo rodila tudi mati.

Ljubica bo umrla,
kljub nasprotovanju, to ne bo več ona.

Se ji je kdaj kot dekletu sanjalo, ko
je sramežljivo občudovala in izpilila
svoj podpis, da ga bo nekega dne skupaj
z njegovim (podpisom inženirja) arhivirala
v zaprašeni dvorani, v kateri se
sončni žarki mučijo, da bi se osvobodili, in
celo lesni črvi poskušajo odpotovati na dopust.

Povabljenci se vsi strinjajo:
naredila je napako, da je bila zvesta.

In vendar se nasmehne.
Na skrivaj se pretvarja,
da še vedno ima skrivnosti,
ampak jaz vidim skozi steklo
njenih oči. Tam je vse jasno.
Polna omara oblek, ličenje in
izleti ne bodo pomagali.

Poročena ženska je.
Kot Nietzschejevi gromoviti naslovi:
je rojstvo tragedije,
somrak idolov,
že davno opuščena vesela znanost,
niti ni jutranja zora.
Je za vse in za nikogar,
ampak v glavnem za nikogar.

Prevedel Iztok Osojnik


Portret žene

Smeji se, to je res, toda človek
ne bi smel verjeti reklamam.

Njena brada je oblastno ostra.
Strma krivulja važnosti
vodi vse do vratu,
in tako doseže prsi,
zdaj vznemirjene brez učinka.
Kmalu bodo doživele
najglobjo žalitev:
estetika bo postala etika,
lepota - funkcija
in skupaj z otrokom
bo rojena mati.

Ljubimka bo umrla.
Tudi s trudom ne bo več ona.

Ali je pomislila v mladosti,
ko je umetelno okrašala, izpopolnjevala
svoj podpis, da ga bo nekoč
poravnala z njegovim (podpisom inžinirja)
v prašni dvorani, od koder je celo sončni
žarek bežal in kjer je črv bil
na bolniški.

Vsi povabljeni se strinjajo:
njena napaka je bila zvestoba.

Smeji se, res je.
In skrivaj se pretvarja,
da so še skrivnosti,
toda jaz sem pogledal onkraj stekla
njenih oči. Tam je bilo jasno_
obleke, ličila in
izleti ne bodo pomagali.

Poročena ženska je.
Kot Nietzschejevi grmeči naslovi;
je rojstvo tragedije,
somrak malikov,
že zdavnaj je opustila veselo znanost,
in ni jutranja zarja.
Je za vsakogar in nikogar,
A večinoma za nikogar.

Prevedel Muanis Sinanović


Portret žene

Smehlja se, to je res, a nihče
ne bi smel verjeti reklamam.

Njena brada je gospodovalno ostra.
Strmi naklon ošabnosti
se spušča vse do vratu,
da bi dosegel prsi, ki
se sedaj razvnemajo zaman.
Še prekmalu bodo utrpele
najhujšo žalitev:
estetika bo postala etika,
lepota – namen
in skupaj z otrokom
se mati rodi.

Ljubimka bo umrla.
Četudi se trudi, ne bo več ona.

Ji je kdaj prišlo na misel, ko je bila mlada, ko je
koketno okraševala in izpopolnjevala
svoj podpis, da ga bo nekega dne poravnala
z njegovim (podpisom inženirja)
v zaprašeni dvorani, odkoder je celo sončni
žarek poskušal ubežati, lesni črv pa se je
opravičil za odsotnost?

Vsi povabljenci se strinjajo:
Njena napaka je bila, da je resnično ostala zvesta.

Smehlja se, to je res.
In skrivaj se pretvarja,
da še obstajajo skrivnosti,
a jaz sem pogledal za steklo
njenih oči. Tam je bilo jasno.
Garderoba, ličila in
izleti ne bodo pomagali.

Poročena ženska je.
Kot Nietzschejevi grmeči naslovi:
ona je rojstvo tragedije,
somrak bogov,
že davno je zavrgla veselo znanost
in tudi jutranja zarja ni.
Ona je za vse in za nikogar.
A predvsem za nikogar.

Prevedla Anja Sredić


Srpskohrvatski:
Portret žene

Smiješi se, to je istina, ali čovjek
ne bi smio vjerovati reklamama.

Njena brada je gordo oštra.
Strma krivulja uvaženosti
vodi sve do vrata
i tako dostiže grudi,
sada uzbuđene bez efekta.
Uskoro će doživjeti
najdublju uvredu:
estetika će postati etika,
ljepota funkcija           
i zajedno sa djetetom           
rođena će biti i majka.

Ljubavnica će umrijeti.
I sa naporom više neće biti ona.

Da li je pomislila u mladosti,       
kada je umjetnički uljepšavala, usavršavala
svoj potpis, da će ga nekad
poravnati sa njegovim (potpisom inžinjera)
u prašnoj sali, od kuda je čak i sunčana
zraka bježala i gdje je i crv
bio na bolovanju.

Svi pozvani su se slagali:
njena greška je bila njena vjernost,

Smije se, to je istina,
I potajno se pretvara,
da još postoje tajne,
ali pogledao sam iza stakla
njenih očiju. Tamo je bilo jasno:
garderoba, šminka
i izleti neće pomoći.

Udata je žena.
Kao Nietzscheovi grmeći naslovi:
ona je rođenje tragedije,
suton idola
već je odavno napustila veselu nauku
i nije jutaranja zora.
Ona je za svakoga i ni za koga.
A u glavnom ni za koga.

Preveo Muanis Sinanović


Nihongo:
妻の肖像

たしかに彼女は微笑んでいるけれど　
宣伝広告をそのまま鵜呑みにするのは絶対によした方がいい

彼女のあごは傲慢といっていいほど鋭いが
いい女気取りのその急な斜面も
首筋　そして
胸へと達する頃には
もはや何の効力も生み出さなくなる
二つの胸のふくらみが
最大の侮辱を受けることになるのはもうまもなくだ
何しろそこで　美の論理が倫理へとすり替わるのだから
美しさ重視から　機能重視へ
やがて　新たな生命が宿ると
「母親」が誕生する　そして

「恋人」は死に絶える
いくら努力しようとも　そこへ彼女が戻ることはもはやない

恥ずかしげにおしゃれをしては　自分の名前のサインの仕方に
懸命に磨きをかけていたあの若き頃　彼女にははたして想像できていただろうか
自分の署名が（技師として働く）彼の署名のすぐ隣に
書かれる日がやがて来ることを
太陽光線さえもがその場に留まることをあえて拒み
木喰い虫さえもが休暇を願い出てきそうな　
あの薄汚れた役場の風景を

招待客たちは全員こう思っているのだ
彼女の過ち　それは彼女の変わらぬ誠実さの中にこそあったのだと

たしかに彼女は微笑んでいるけれど
実は彼女は秘かに演じているのだ
まだ秘密がどこかに残されているふりを続けているのだ
けれども　ガラス越しに彼女の眼をじっと見つめてみれば
もはや一目瞭然だった　どんな衣装もどんな化粧も
どんなちょっとした気晴らしの遠出も　
もはや何の助けにもなりはしないのだ

結婚したいまの彼女は
まるでニーチェの著書の激烈なタイトルのよう
『悲劇の誕生』
『偶像の黄昏』
彼女はずいぶん前に『悦ばしき知』と縁を断ち
今はもう『曙光』などではない
「万人のための　そして誰のためでもない」女性ではあるが
今ではもっぱら　後者の存在である

Nihongo-yaku: Goro Takano


български:
Тукашен блус

Ние караме по тези две напукани, единствени платна,
по лошия балкански път.
Срещата ни е колкото невъзможна,
толкова и неизбежна.
Давай.
Зверовете ще се откажат да ни гонят,
ако не побързаме.
Пейзажът ще спре да ни се присмива,
ако не побързаме.
Някой ще изглади несъответствията. Музиката
ще съвпадне с картината – ако не побързаме.

Виж малките светци, висящи от огледалата ни
за задно виждане: тресат се все по-заплашително.
Изглежда знаят.
Произшествието е все пак някакъв шанс
да тръгнем заедно.


English:
Downhome Blues

We drive down these two cracked, single lanes,
down the bad Balkan road.
Our meeting is as impossible
as it is inevitable.
Come on.
The beasts will refuse to chase us,
if we don’t hurry.
The landscape will stop sneering at us,
if we don’t hurry.
Somebody will iron out the discrepancies. The music
will fit with the picture – if we don’t hurry.

Look at the little saints, hanging from our
rearview mirrors: they shake ever more menacingly.
Looks like they know.
An accident is still a chance
to set out together.


V slovenščini:
Tukajšnji bluz

Voziva navzdol po dveh razdrapanih cestnih pasovih,
navzdol po rukasti balkanski cesti.
Najino srečanje je prav tako nemogoče,
kakor neizogibno.
Greva.
Zveri se bodo uprle, da bi naju lovile,
če ne bova pohitela.
Pokrajina bo prenehala renčati na naju,
če se ne bova podvizala.
Nekdo bo polikal neskladnosti. Glasba se
bo ujela s podobo – če ne bova pohitela.

Poglej si male svetnike, ki se pozibavajo
na najinem vzvratnem zrcalu: vedno bolj zlobno se tresejo.
Zdi se, da vedo.
Nesreča še vedno ponuja možnost
da skupaj nadaljujeva dalje

Prevedel Iztok Osojnik

Nihongo:
バルカン・ブルース

ひび割れた一歩通行の細道が二本　俺たち二人はそのどちらかひとつを
別々に選んで車を走らせているわけだが　実はどちらも　全く同じバルカンの悪路
俺たち二人が出会うことは　もはや不可能でいて
実はそのくせ　避けては通れない　まあそういうことさ
なあ　元気出せよ
俺たちを追ってきてくれる獣がいなくなっちまったら困るだろ
だから急ごうぜ
俺たちをあざ笑ってくれる風景がなくなっちまったら困るだろ
だから急ごうぜ
矛盾や食い違いなんか　どこかで誰かが何とかしてくれるさ
だからもっと急ごうぜ　さもないと音楽と映像がいつか一致しちまうぞ

見てみなよ　バックミラーからぶら下がってる　あの小さな聖人像たちを
こっちをまるで脅かすみたいに　なおいっそう　ぶらぶらと揺れてやがる
まるで　ちゃんとお見通しみたいな揺れ方じゃねえか
もしも事故っちまったら　それをいい潮時にして
俺たち二人はまたそろって　一緒に旅立てるってわけさ

Nihongo-yaku: Goro Takano

13. pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2015

13. mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2015

Letošnja mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln bo potekala od 23. do 30. avgusta 2015 v Škocjanu na Krasu in v Ljubljani.
Pri programu bodo sodelovali Petra Kolmančič, Goran Č. Potočnik, Urška P. Černe, Nino Flisar, Tatjana Jamnik, Muanis Sinanović in prevajalki najmlajše generacije Anja Sredić in Špela Kopitar. Iz tujine se nam bodo letos pridružili Anupama Amaran (ZDA, Tamil Nadu), Ivo Landžev (Bolgarija), Goro Takano (Japonska), Ana Brnardić (Hrvaška), Agnieszka Żuchowska-Arendt (Poljska), Jacek Lenkiewicz (Poljska) in Kari Klemelä (Finska).
Kot običajno bo delavnico vodil Iztok Osojnik.
Udeleženci Zlatega čolna bodo svoje prevajalsko delo predstavili na dveh literarnih nastopih:  v četrtek, 27. avgusta, ob 20.00 pred cerkvijo Sv. Kancijana v Škocjanu pri Divači in v petek, 28. avgusta, ob 11.00 v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani ter na spletnih straneh www.ia-zlaticoln.org.

Program so podprli Javna agencija za knjigo RS, Turistično društvo Škocjan, Regionalni park Škocjanske jame, KUD Police Dubove, KD Vilenica, Krka, d. o.o., KUD Apokalipsa.

PROGRAM

Nedelja, 23. avgust
19:00 – pozdravna večerja

Ponedeljek, 24. avgust
9:30 – začetek delavnice
13.00 – kosilo
19:30 – večerja

Torek, 25. avgust
9:30 – delovni sestanek
13:00 – kosilo
14:30 – obisk jame
19:30 – večerja

Sreda, 26. avgust
9:30 – delovni sestanek
13:00 – kosilo
15:00 – izlet po okolici
19:30 – večerja

Četrtek, 27.avgust
9:30 – delovni sestanek
13:00 – kosilo
18:30 – večerja
20:00 – branje v Škocjanu

Petek, 28. avgust
9:30 – odhod v Ljubljano
11:00 – branje v Trubarjevi hiši literature

Sobota, 29. avgust
9:30 – pogovor o prevajanju
13:00 – kosilo
19:00 – večerja

Nedelja, 30. avgust
Odhod po zajtrku

Udeleženci:

Petra Kolmančič, Nino Flisar, Goran Potočnik Černe, Urška Černe Potočnik, Muanis Sinanović, Tatjana Jamnik, Anja Sredić, Špela Kopitar in Iztok Osojnik (Slovenija), Anupama Amaran (ZDA), Ivan Landžev (Bolgarija), Goro Takano (Japonska), Ana Brnardić (Hrvaška), Agnieszka Żuchowska-Arendt (Poljska), Jacek Lenkiewicz (Poljska) in Kari Klemelä (Finska).