EN / SLO

Alenka Jovanovski

1974, Slovenija

Alenka Jovanovski, rojena 1974 v Celju, je esejistka, prevajalka, urednica, literarna zgodovinarka in pesnica. Do leta 2010 oziroma 2011 je poučevala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, med leti 2009 in 2011 je urejala prevodno edicijo Litterae Slovenicae. Piše eseje o sodobni slovenski poeziji. Objavila je monografijo Temni gen: estetsko skozi prizmo mističnega izkustva (2001), prevode sodobne italijanske književnosti (Pavese, Calvino). Leta 2012 je izdala zbirko pesmi Hlače za Dži-ja.

V slovenščini:
Materin jezik

Kot otrok moja mama ni govorila v jeziku
svoje matere, ampak v jeziku tistih, ki so jo ubili.
Celo smejala se je, upala in žalovala je v jeziku morilcev.
Vdirali so sredi noči, s črnimi bradami in ostrimi noži
so si prilaščali hišo.

Moja mati nikoli do kraja ne izreče poslednjih stvari,
boji se govoriti o njih.  
Še hlače, to prehodno zadevo, mi je skrojila
v jeziku, izmerjenem po kom drugem
(zato so moje hlače navidez neskončne:
v resnici vedno pretesne, predolge, napačen kroj).

Tako sem jaz, njena hčerka, prisiljena goltati tuje jezike,
prati kruh v tujini in tujim peči obleke.
Da bi bila čista in sita, moram biti lačna in gola.
Da bi bila gola in gola, se moram znajti ob zidu,
trčiti ob neskončno dejstvo betona.

Zastrupljeni jezik širi svoje tiho in skrito življenje:
hranim ga v krušnih drobtinah, okušam v pretrganih nitkah,
žvečim luknje v blagu,
to žilavo, grobo razsežnost, to živo zmes praha in vode –  

spoznam ga, ko se drugo in svoje do kraja pomešata,
ko ne vem več, kdo sem,
če sploh kdo –
in smo si vsi v sorodu, tako sami,
brez meje za to, kar skozi vrata
vdira v jezik –
            in kdo, če sploh kdo,
naj mu vzame
        (kako naj mu odvzame)
nože in sled groze?

Mati, ki je ni več, takrat odpre jezik.
Kri liže in sluz in iztrebke mladičev;
tanjša srčne pregrade in zdravi želodčne razjede,
zidove topi, in vrata in okna.
Hrapava mišica jih nežno prebuja:
tiste, ki kar naprej vekajo,
in tiste, ki so od znotraj zazidani v spanje.



English:
Mother's Tongue

As a child, my mother didn't speak the language of
her mother, but the language of those that had killed her.
She even laughed, hoped and mourned in the languge of killers.
They would break in during the night, black bearded and sharp knived
would take the house for themselves.

My mother never utters completely last things,
she is afraid to talk about that.
Even my trousers, this passing thing, were tailored by her
in the language, [that was] measured upon somebody else
(that's why my trousers are seemingly infinite:
in truth they are always too tight, too long, a wrong style).

I, her daughter, thus swallow foreign languages,
wash my bread abroad and bake foreigners' clothes.
To be clean and sated I have to be hungry and naked.
To be naked and naked I have to find myself against the wall,
crash against the infinite fact of concrete.

The poisoned language thus spreads its quiet and hidden life:
I nourish it through breadcrumbs, I taste it through broken threads,
I chew holes in the fabric,
this tenacious, rough dimension, this living mixture of water and dust –

I know it when the other and mine are thoroughly mixed-up,
when I don't know who am I
                if [I is to be] who at all –
because we are all related by blood, so lonely,
        without boundaries against that which breaks through the door
and enters the language –
            and who, if who at all,
should strip him from
        (and how should she strip him)
                of knives and traces of horror?

The mother, that no longer is, then opens her tongue.
(She) Licks blood and mucus and excrements of her offspring;
makes heart septums get thinner and peptic ulcers get healed,
walls she melts and doors and windows.
A rough muscle wakes them up gently:
The ones that keep sobbing
and the ones that are walled-up in the sleep from whithin.

Translated by Alenka Jovanovski



Po slovensky:
Materský jazyk

Ako dieťa moja mama nehovorila jazykom
svojej mamy, ale jazykom tých, ktorí ju zabili.
Dokonca sa smiala, dúfala a smútila v jazyku vrahov.
Vlámali sa k nej uprostred noci, s čiernou bradou a ostrými nožmi
si privlastnili dom.

Moja mama nikdy nevyslovuje do konca posledné veci,
bojí sa o nich hovoriť.
Dokonca aj takú dočasnú vec, ako moje nohavice, ušila
v jazyku, ktoré odmeral ktosi iný.
(preto sú moje nohavice zdanlivo nekonečné:
Popravde, vždy sú mi priúzke, pridlhé, zlý strih.

Ja, jej dcéra, prinútená hltať cudzie jazyky,
periem svoj chlieb v cudzine a pečiem šaty cudzincov.
Aby som bola čistá a sýta, musím byť hladná a nahá.
Aby som bola nahá a nahá, musím sa nájsť proti stene,
vrážať do nekonečnosti betónu.

Otrávený jazyk šíri svoj tichý, ukrytý život:
Kŕmim ho omrvinkami chleba, ochutnávam cez pretrhnuté nite,
V tkanine vyžúvam diery,
Ten neodbytný, hrubý priestor, tú živú zmes prachu a vody –

Spoznám ho, keď druhé a moje sa dôkladne premieša,
Keď neviem, kto som,
            ak vôbec niekto –
pretože my všetci sme príbuzní, takí osamelí,
        bez hraníc proti tomu, čo preráža cez vráta
a vchádza do jazyka –
            a kto, ak vôbec niekto,
ho zvlečie
(a ako ho ona zvlečie)
z nožov a stôp hrôz?

Matka, ktorá už viac nie je, potom otvorí jazyk.
Olíže krv, hlien a výkaly mláďat;
stenčí srdcové priehradky a zahojí žalúdočné vredy,
roztopí steny, a dvere a okná.
Drsný sval ich nežne prebudí:
tých, čo stále vzlykajú,
a tých, čo sa znútra zamurovali v spánku.

Preložil Ján Gavura



V slovenščini:
ljubljanska razglednica srbski poeziji
                                          za ano ristović


rekla si, čakam tvojo pesniško razglednico.
ne morem si pomagati: že spet stanje na mestu.
dnevi dolgi kot črke, s tipko izbrisani,
strah pred glagoli, potem v pesmi kaj,

kar se zapre. mercator včeraj, pošta danes,
samodejno, nepreklicno kot mehanska veka.
ne beri starih časopisov. ne pošiljaj vina rož
čestitk v bivša stanovanja. ne delaj slepo,

made in china, narejenost zaslepi.
zapusti hišo iz preteklosti in ne zaklepaj,
ne bodo ti je ukradli. poglej naprej:
kolena, potolčena v otroštvu, so zdaj zašita,

nasmejana. reka v večernem soncu
je neskončna, živa, nikjer nobenih krast.
in svetloba in prapok, s tem se vse začne:
strah po petintridesetem, če stanuješ

v zidovih, popotovanje od štepanjca do fužin,
to, da zdajle krmim račke in nebo.
suh kruh imam, spokojno modro v prsih,
literarnokapitalskih usmeritev malo.

viharji jezne domačije, pritajeni v ljubljani,
stojijo na začetku, na koncu pa p. s.:  
stopiti dalje, globlje, v prazno –
v vse, kar jih bo izzvalo.



English:
A Post-card from Ljubljana to Serbian Poetry                             
                                                 For Ana Ristović

i wait for your poetry postcard, you said.
i cannot help myself: standing still again.
days are long as letters, and deleted,
there is fear of verbs, then something in the poem

comes to close. mercator earlier, post-office next,
automatical, irrevocable as a mechanical eyelid.
don't read old dailies, don't send wine and flowers,
greetings to ex-flats, don't be blind in doings,

made in china, what is made-up betrays.
leave the house of past behind, without locking,
it won't be stolen from you, and do look ahead:
your knees, injured in the childhood, are stitched

and smiling; the river in the evening sun
is infinite and alive, there aren't any scabs.
and the light and bang, with that it all begins;
the fear after 35 of age, for those who dwell

in walls, a journey from štepanjsko to fužine,
the fact that now i feed ducklings and the sky.
hard bread is all i have, blue quietness in brest,
literary-capitalist directions: next to none.

tempests of resentful homeland are covert
and stand at the beginning; in the end there is p.s.:
to step forward, deeper, into what is empty –
into everything that will provoke them.

Translated by Alenka Jovanovski



V slovenščini:
Pesem za Violeto Parra

       Y el canto de ustedes que es el mismo canto.
       Y el canto de todos que es mi propio canto.
       (Violeta Parra)

Nobene intimne pesmi ni več mogoče napisati.
Samo pesem o notranjih organih povožene mačke,
ki njena kri mezi iz kožuhovinaste vrečke,
skupaj z ledvicami in srcem v maščobni ovojnici.

Pesem, ki je njena koža bolj bela in ranjena
od kože z izrezom rakastega tkiva na hrbtu.
Pesem, ki iz rane izvleče pogoltnjene besede,
besede s skrhanim robom, in jih odpre, da zadihajo.

Pesem, ki je kot srečanje tistih, ki hodijo
po robu noči in vedo, da strah zbeži v udarec,
če ga odrineš,
in postane ljubezen, če ga razdreš.

To tukaj je resnična izbira, nobeno nezavedno
je ne opraviči, ne vodi.
Moja najbolj intimna pesem živi med ljudmi,
moja najbolj intimna pesem raztaplja okove stvari.

Včasih jo želim pozabiti, včasih jo želim povoziti.
Ampak ni je mogoče povoziti, ni je mogoče pozabiti.

Ne ptič ne zrak ne pokrajina: nič od tega nisem –
potujem organsko, skoz žile, in hlastno vežem kisik,
da bi zajela vse, kar nas lahko razdvoji.



English:
A Poem for Violeta Parra

        Y el canto de ustedes que es el mismo canto.
        Y el canto de todos que es mi propio canto.
        (Violeta Parra)

No intimate poem can yet be written.
Only a poem about inner organs of a cat run-over,
when  blood oozes out of the furred little sack,
toghether with kidneys and heart in the fatty layer.

The poem whose skin is more white and injured
than the skin of the back, with its cancer tissue removed.
The poem that pulls swallowed words out of the wound,
words with blunt edge, and opens them up, so they might breathe.

A poem that is like an encounter of people
that walk at the edge of the night, knowing
that fear runs away into a blow, if you push it away,
and becomes love, if you take it apart.               

This here is a real matter of choice, no subconscious
can excuse it, can lead it.
My innermost poem lives among people,
my innermost poem melts chains.

Sometimes I want to forget it, sometimes I want to run over it,
but it's impossible to forget it, it's impossible to run over it.

No bird, no air, no landscape: I am nothing of these –
I travel organically, through veins, and fervently bond oxygen,
to embrace everything that can tear us apart.

Translated by Alenka Jovanovski



V slovenščini:
Prijateljem            

Vsakemu, ki sem ga kdaj koli ljubila, sem nekaj
nepovratno vzela in naredila za svoje.
Prvemu: sumničavi dvig desne obrvi v obrambo.
Drugemu: da ne želim jesti živih
(čeprav sem jih nevede pojedla še mnogo) –
in dalo je nekaj mraza in nekaj toplote.

Kaj sem ti vzela in kaj sem ti dala? Polivinilaste plahte
čez zemljo, pod njimi stotero oči, ki jim je treba
vrniti korenine. Solze in smeh. Fiesto: vanjo sva se
zatekla pod noč in zjutraj na šipah (kakor žívi v krsti)
zagledala drobni kondenz. V nesreči
sem jo razbila in modro barvo razdrla, a glej danes:
pod rjo in luknjami, tam
                bi lahko bil novi dom.

Nekoč, preden gremo narazen, se bom naučila
maminih opravil: se pogovarjati z rožami,
mehčati kožo oblek, peči sladke reči
in biti v redu.
Trenutek me rahlo plaši, ne maram vaditi
majhnosti, ki jemljejo čas
in dvigujejo k zemlji.

In končno od tebe, Svetilka (bežala sem, čeprav
je samo tu zares varno): od tebe vzamem milino in plamen,
ki speče, a ne sežiga; ki vztrajno prodira do najglobljega diha.

So bile menjave pravične, ste dobili orožje iz brona,
ste dobili broneno zvenčanje, ste bili lačni?

Smo se prelili,
smo se prepletli kot morske trave,
smo se ujeli?
Vam celice v mojem telesu
       za zmeraj pripadajo?
Je voda z vsakim dnem
bolj premešana z mlekom?

S čigavo nogo smo se odrinili v ta ocean?
In s čigavo roko bomo izplavali?



English:
To My Friends  

From everyone I loved I took something,
irrevocably, made it mine.
From the first, a skeptical eyebrow, raised like a shield.
From the second, a refusal to eat the living
(though I ate many accidentally).
They cooled me, warmed me.

What did I take from you, what did I give you?  Tarpaulin covers
the ground, blinding hundreds of rooting eyes.
The giving tree. The Fiesta sheltered us for a night,
and in the morning we saw (like people buried alive) droplets
on the windshield. In the smash up
I destroyed it, its blues dissolved, but look at it now:
the gaps eaten by rust become
                                new roosts.

Some day, before we part, I’ll learn to carry
out a mother's chores: I’ll talk to the plants,
soften the laundered fabric, bake cakes
be fine.
That future scares me; I don't like to practice
little things take their time
                and raise you to the ground.

Finally, from you dear Lamp (I kept running away from this
refuge): from you I take grace and flame
that burns clear of the ashes, is stead-
fast and pierces the deepest breath.

Were they fair, our exchanges, were you given
bronze for your gold arms, sounding
brass, were you still hungry?

Have we dissolved,
                    tangled like seaweed,
                      are we fused?
Do my cells
                belong to you forever?
Is the water every day
                               infused with more milk?

With whose foot did we push off into this ocean?
            And with whose arm will we swim out?

Translated by Alenka Jovanovski & Andrea Brady

Literarno društvo IA

11. pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2013

11. MEDNARODNA PESNIŠKO-PREVAJALSKA DELAVNICA  ZLATI ČOLN 2013 v Škocjanu na Krasu

ODMEVNOST

Abîme - filmska pesem Robina Parmarja (posneta v Škocjanu)

Abîme from Robin Parmar on Vimeo.

 

PROGRAM

nedelja, 1. september – prihod
19.00 – pozdravna večerja

ponedeljek, 2. spetember
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
15 –  tiskovna konferenca
19.00 – večerja

torek, 3. september
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
14.30 – izlet (Škocjanske jame)
19.00 – večerja

sreda, 4. september
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
15.00 – sprehod po okolici
19.00 – večerja

četrtek, 5. september
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
18.30 – večerja
20.00 – the golden boat reading škocjan

petek, 6. spetember
9.00 – odhod v Ljubljano
11.00 - branje v Trubarjevi hiši literature
12.30 – kosilo
17.00 – odhod iz Ljubljane
20.00 – večerja

sobota, 7. september
9.30 – pogovor o prevajanju poezije
13.00 – kosilo
15.00 – izlet v Tomaj
20.00 – poslovilna večerja

nedelja, 8. september
odhod po zajtrku

 

11. tradicionalna in mednarodno najuglednejša slovenska mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2013 v Škocjanu na Krasu od 1. do 8. septembra 2013

Letošnja tradicionalna 11. mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2013 bo potekala med 1. in 8. septembrom v Škocjanu na Krasu. Delavnico organizira Literarno društvo IA v sodelovanju s KUD Police Dubove, Turističnim društvom Škocjan, Kulturnim društvom Vilenica, KUD Monitor ZSA, KUD France Prešeren, Regionalno skupnostjo Alpe-Jadran ter z revijami/založbami Apokalipsa, Literatura in Poetikon.
Letošnji povabljenci prihajajo iz 8 držav: Andrej Hočevar, Alenka Jovanovski, Dejan Koban, Tatjana Jamnik, Kristina Hočevar (Slovenija), Fiona Sampson (Velika Britanija), Marianne Kurtto (Finska), Andrea Brady (ZDA), Robin Palmar (Irska), Dinko Telećan (Črna gora), Maciej Melecki (Poljska), Jan in Miroslava Gavura (Slovaška). Jan in Miroslava Gavura bosta poleg Stephena Wattsa (Anglija) in Cristine Vitti (Italija) tudi udeleženca letošnje pesniške rezidence Škocjan 2013. Delavnico bo povezoval Iztok Osojnik. Tudi letos bo tradicionalno izredno uspešna in mednarodno odmevna delavnica kljub poskusom razvrednotenja in oteževanju s strani javnih agencij in še naprej razvijala žive pesniško-prevajalske stike in tako uspešno in učinkovito promovirala in uveljavljala slovensko poezijo na področju svetovnega, evropskega, srednjeevropskega in slovanskega trikotnika, povezovala manjše in večje evropske literature na vzhodu in zahodu, se posvečala soorganiziranju festivalov, simpozijev, srečanj, delavnic, širjenju sodobnega literarnega vozlišča v Škocjanu in mednarodnemu uveljavljanju poezije v izvirnikih in prevodih doma in na tujem. Poskušamo povezovati starejše, mednarodno uveljavljene avtorje-prevajalce z mladimi in perspektivnimi avtorji-prevajalci, ki so se v svoji sredini (generaciji) že uveljavili, in jih lansirati v mednarodni prostor ter tako vzdrževati kontinuiteto mednarodno zanimivih pesnikov in pesnic iz Slovenije. Po drugi strani skrbimo za prevode njihovih del v tuje jezike in neposredne povezave z uveljavljenimi tujimi pesniki in prevajalci, ki so medsebojno tesno povezani in imajo odločilen vpliv, posredno ali neposredno, z literarnimi centri v tujini. S tem pomagamo uveljaviti tudi tiste avtorje, ki so v slovenskem kulturnopolitičnem strogo zamejenem in zadnje čase vse bolj ozkem prostoru zaradi njihovega odrinjenega družbenega statusa in strokovne ignorance neupravičeno marginalizirani, a so za mednarodni prostor pogosto precej bolj interesantni kot že uveljavljeni in lokalno protežirani ustvarjalci. To velja tudi za klasike. Po uspešni uveljavitvi Srečka Kosovela v Veliki Britaniji, ZDA in na Poljskem in Jureta Detele v ZDA bo kmalu sledila nova Kosovelova monografija v hrvaškem jeziku in podobna monografija prevodov pesmi Gregorja Strniše v angleški in italijanski jezik. Naj samo omenimo, da bomo tudi letos vpeljali nekaj za slovenski prostor povsem novih programov in pristopov. A o tem več na samem srečanju. Udeleženci pesniško prevajalske delavnice Zlati čoln bodo svoje delo predstavili v ponedeljek, 2. septembra, ob 15. uri na tiskovni konferenci v Škocjanu pri Divači in na dveh literarnih branjih: 5. septembra ob 20. uri v Škocjanu na Krasu in 6. septembra ob 11. uri v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, ter na spletnih straneh www.ia-zlaticoln.org. Vsi programi so javni. Vstop je prost.

Delavnico so deloma podprli Javna agencija za knjigo RS, Krka, d. d., Regionalni park Škocjanske jame, založba Pighog Press (Velika Britanija), FILI (Finska), gostilna pri Vncku, Literary festival Pulse (Irska), SKD Sežana, Trubarjeva hiša literature, Okarina, d. o. o., Društvo Triglav-Rysy (Poljska).

Zlati Čoln 2010