EN / SLO

David Brooks

Australia, 1953

David Brooks is an Australian poet, short fiction writer, novelist and essayist who teaches Australian Literature at the University of Sydney and edits Southerly, the premier journal of Australian writing. With Bert Pribac he recently translated into English a selection of the Poetry of Srečko Kosovel entitled The Golden Boat (Cambridge: Salt Publishing, 2008). He has published four collections of poetry, of which the most recent is The Balcony (University of Queensland Press, 2008).

BIRD SONG

There’s a species of
grey and white pigeon
in Glebe, New South Wales,
that lies on its back in the roadway
while the traffic passes over it.

The soft feathers
of its breast and
wing-tips
riffle in the slip-stream
of buses and the
four-wheel drives some like to call
‘Balmain Bulldozers’.

The traffic is loud
and hard to listen through.
The delicate beaks 
and fragile
skull-bones, the
tiny, intricate feet
under the
dark
rubber tyres
make sounds that
nobody can ever hear.

V slovenščini:

PTIČJA PESEM

V kraju Glebe v New South Walesu
živi vrsta sivo-belega
goloba, ki se na hrbet uleže na cesto,
po kateri teče gost promet.

Mehko perje
na njegovih prsih in
konice kril
trepetajo
v neprekinjenem toku
avtobusov in vozil s pogonom
na štiri kolesa, ki jim nekateri radi rečejo
»Balmainovi buldožerji«.

Zaradi hrupnega prometa
je vse drugo težko slišati.
Drobni kljuni,
krhke
lobanjske kosti in
tanke, filigranske nožice
pod
temnimi
gumijastimi pnevmatikami
povzročajo zvoke,
ki jih ne sliši nihče.
        (Prevedel Iztok Osojnik)

PTIČJA PESEM

V Glebu v New South Walesu
obstaja neka vrsta
sivo-belega goloba,
ki leži vznak na avtocesti,
preko njega pa vozijo avtomobili.

Mehko perje
njegovih prsih in
konci kril
se vrtinčijo v pišu drvečih
avtobusov in
avtomobilov s pogonom na štiri kolesa, ki jim nekateri rečejo
»šminkerski buldožerji«. 

Promet je glasen,
da ne slišiš drugega.
Nežni kljuni
in krhke
kosti glave,
drobne, prefinjene nožice
pod
temnimi
gumijastimi kolesi
ustvarjajo zvoke,
ki jih nihče nikoli ne more slišati.                      
(Prevedel Tone Škrjanec)

A PLACE ON EARTH

A young boy
is sitting by a fire
on the edge of the desert. There’s a car
through the scrub behind him
pulled off to the side of the long dirt road
and a tent close by with his father in it, sleeping
already. It is late evening, nine or ten,
and he’s long ago eaten: toast, baked
beans on a tin plate, burnt potatoes, tea.
1964 perhaps, or ’63:
it doesn’t matter what year.
He is sitting by the fire, stoked
earlier so that now it’s burned back to the ancient
fire-gutted log he found and dragged there
before the sun set – burned back
so that, now the log is deep alight,
he can see a world in it: sees falling towers, forgotten
Alexandrias and Babylons,
the night markets of Wuzhou, Rangoon, Hong Kong,
sees Siegfried and the Gotterdammerung,
sees a huge, blood-orange sun
setting over the burnt, black
hills around him,
autos-da-fe, charred ruins, faces
staring from the flame
so beautiful they seem to scorch him,
sees the bombing and the burning of Dresden,
bodies in fiery graves, wild
midnight carnevales, sees
Moon-men and Sun-men in corroboree,
sees hearth-fires and bonfires and beakon-fires,
Etnas in their scoriac flows,
townspeople and villagers fleeing,
docks and homes and factories alight,
sees battered galleons, masts
collapsing, armadas blazing on the sea, radiant
sunrise breaking from the glowing embers
as if out of a phoenix-nest.

Something
rustles in the ti-tree, a
wallaby perhaps, night bird or
wild dog drawn by the fire,
and he looks up from his dreaming, sees the huge
darkness of the night and the vast
canopy of unknown, unnameable stars,
a night so infinite, this night,
it will never leave him.
Time and again he will look up
– for sixty or for seventy years, luck holding – and it
will always be there: before him
the fire, behind him
his father sleeping, that something
rustling in the undergrowth,
and about him the galaxies turning, the still
point of his being,
a place on earth,
gift beyond measure.

V slovenščini:

MESTO NA ZEMLJI

Mladenič
sedi ob ognju
na robu puščave. Avto je zapeljal
čez grmičevje za njim
na stran dolge prašne ceste
in blizu je šotor z njegovim očetom, ki je zaspal
pred kratkim. Pozno zvečer je, devet ali deset,
in že zdavnaj je pojedel: toast, pečeno
slanino na kositrnem krožniku, zažgan krompir, čaj.
morda 1964. ali pa 63.:
leto ni pomembno.
Sedi zraven ognja, naloženega
poprej, da zdaj na njem izgoreva prastaro
ožgano bruno, ki ga je našel in privlekel
pred sončnim zatonom – izgoreva
tako, da je bruno celo razžarjeno,
v njem lahko vidi svet, vidi rušeče se stolpe, pozabljene
Aleksandrije in Babilone,
nočne trgovine Wuzhouja, Ranguna, Hong Konga,
vidi Siegfrieda in Gotterdammerung,
vidi gromozansko krvavo oranžno sonce,
zahajajoče za prežgane črne
hribe naokrog,
autos-da-fe-ji, pepel ruševine, obrazi
zijajo iz plamenov,
tako lepo, da se zdi, kot bi ga vžgali,
vidi bombardiranje Dresdna,
trupla v plamtečih grobovih, divje
polnočne karnevale, vidi
Mesečevca in Sončevca v divjem plesu corroboree,
vidi ognjišča srca in kope in signalne grmade,
Etne in koloteke lave,
bežeče mestneže in vaščane,
doke in domove in tovarne prižgane,
vidi raztreščene galeje, jambore
zvrnjene, armade, odsevajoče na morju, žarke
sončnega vzhoda iz svetlikajočih odsevov
kot (da prihajajo naravnost) iz feniksovega gnezda.

Nekaj
šumi v suhem grmu,
wallabi morda, nočni ptič ali
divji pes, izrisan z ognjem,
in gleda gor iz svojih sanj, vidi ogromno
nočne teme in gromozansko
senco neznanega, brezimene zvezde,
noč tako neskončno, to noč
vedno prisotno.
Kakdarkoli bo pogledal navzgor
– čez šestdeset ali sedemdeset let, srečodržec – in
bo vedno tam, pred njim
ogenj, za njim
spi njegov oče, nekaj
poklja v podrasti,
in vse nad njim se vrte galaksije, trdna
točka njegovega bivanja,
mesto na zemlji,
darilo neizmerljivo.
        (Prevedel Jani Kovačič)

MESTO NA ZEMLJI

Mlad fant
sedi ob ognju
na robu puščave. Za grmovjem,
zapeljan z dolge, prašne ceste,
stoji avto in nedaleč stran
šotor, v katerem leži njegov oče,
ki je že zaspal. Pozno zvečer je, ura je devet ali deset,
že nekaj časa je preteklo, odkar je povečerjal: popečen
kruh, na pločevinastem krožniku pogret fižol, par
ožganih krompirjev in čaj.
Leta 1964 ali morda triinšestdesetega,
pravzaprav ni pomembno, kdaj.
Sedi ob naloženem ognju, ki počasi
dogoreva, in razžari star, ožgan kos debla,
še pred sončnim zahodom ga je našel nedaleč stran
in ga privlekel k ognjišču – ogenj dogoreva,
debel kos lesa žari v žerjavici,
v njem lahko vidi ves svet: porušene stolpe, pozabljene
Aleksandrije in Babilone,
nočne tržnice v Wuzhou, Rangunu, Hong Kongu,
vidi Siegrfriede in Gotterdammerung,
vidi ogromno, krvavo oranžno sonce,
zahajajoče za požgane, črne hribe okoli,
auto-da-fe-je, počrnele ruševine, obraze,
ki ga opazujejo iz ognjenih zubljev,
tako lepe, da se zdi, da ga bodo osmodili,
vidi bombardiranje Dresdna,
trupla v ognjenih grobovih, divje
polnočne karnevale, vidi
Mesečnjake in Sončne ljudi v nočnih slavjih aboridžinov,
vidi ognje v srcih, kresove, opozorilne ognje,
Etne, obdane z jeziki žlindre,
vaščane in meščane, ki bežijo,
goreče pristane in hiše in tovarne,
poškodovane galeje, podirajoče se
jambore, vojske, ki so zgorele na morju, sijoč
vzhod sonca, ki se je kot iz feniksovega gnezda
dvignilo iz žarečega pepela.

Nekaj
zašelesti v tikovem drevesu, morda
majhen kenguru, nočna ptica
ali divji pes, ki ga je privabil ogenj,
zdrzne se, neha sanjariti in pogleda navzgor, vidi
velikansko nočno črnino in silen
baldahin neznanih, neimenljivih zvezd,
ta noč, ta neskončna noč
ga ne bo nikoli več zapustila.
Vedno bo gledal v nebo
– če bo imel srečo, šestdeset ali sedemdeset let – vedno
bo tu: pred njim bo tlel ogenj, zadaj za njim
bo spal njegov oče, nekaj
bo šelestelo v podrasti,
okoli njega se bodo obračale galaksije, v negibni
točki njegovega bitja,
prostor na zemlji,
dar, ki ga ni mogoče izmeriti.
            (Prevedel Iztok Osojnik)

SEPTEMBER

Straight from the flight
it's as if my sight is hypersensitised, flooded
by the thick late-summer light, the figs
gravid on the boughs, grapes
almost over-ready on the vines, the lavender
bent under the weight of its blossom.
In the dark kitchen, a small
mountain of fresh-picked tomatoes
glows in a wicker basket, and Nona,
telling me about the season,
runs her fingers through a bowl
of just-shucked beans
to show me how fat they are, each one
a living gemstone, agate,
veined with purple. There's frozen spinach too,
Maria says, we have to eat
to make way for the rest, and an abundance
of pale green peppers
ready for roasting.
Eight hours later, in
bed at last, your breasts
and belly
are firm fruit in my hands,
your back, your neck, your shoulders
taste of sun.

V slovenščini:

SEPTEMBER

Naravnost s poleta,
kot da bi pogled postal hipersenzitiven, nasičen
z gosto, pozno poletno svetlobo, težke fige
na vejah, skoraj prezrelo
grozdje na trti, sivka
se upogiba pod težo cvetov.
V temačni kuhinji se
v pleteni košari svetlika
majhna gora sveže nabranih paradižnikov. Nona
govori o poletju,
s prsti prečeše skledo ravnokar oluščenega fižola
in kaže, kako debela so zrna, vsako od njih
se svetlika kot živ dragulj, ahat
s škrlatnimi progami. Na mizi leži zmrznjena špinača,
za katero Marija pravi, da jo moramo pojesti
in narediti prostor za drugo. Ter obilio
bledo zelenih paprik,
pripravljenih za pečenje.
Osem ur pozneje,
končno v postelji, tvoje prsi,
tvoj slok trebuh
so čvrsto sadje v mojih rokah,
tvoj hrbet, tvoj vrat, tvoja ramena
z okusom po soncu.
(Prevedel Iztok Osojnik)

FIRE AND ICE

Mid winter
on the other side of the world.
Some time during the night
an inaudible clock
struck the hour I can never remember
and I turned a year older.
I woke, just the once,
to some strange movement in the house
and didn't think of it
nor of my mother
heaving herself to the bus to Manuka
to bring the labour on
succumbing to caesarean the next day
while the bushfires ringed Black Mountain,
losing ovaries, uterus,
and so much else
that she and I were never right, not really,
the flame that crept in when they opened her
in the gaping light as I was lifted out
smouldering ever afterward,
twisting us
this way and that
so we could never touch without burning.

Here
it is cold out,
deer
walk over the frozen lawn;
in the late night
you can hear their gentle rubbings
against tree-trunks, fence-posts.
On a fire-trail
in the wood beyond the highway
I point out their footprints
to my nine-year-old daughter
and the flame-red crest of the woodpecker
its sudden loud feverish knocking
high on the side of a barn.

Later,
coming in to the warm,
stamping the crusted snow from our bootsoles,
her brown eyes wide and
gleaming with cold,
she asks me to feel her frozen hands
then holds my fingers to her face
to feel her cheeks,
how hot they are, how burning.


V slovenščini:

OGENJ IN LED

Sredi zime
na drugem koncu sveta.
V nekem trenutku sredi noči
je neslišna ura
odbila čas, ki si ga nisem mogel zapomniti,
in postal sem leto dni starejši.
Prebudil sem se, samo enkrat
zaradi nekega neobičajnega dogajanja v hiši
in nisem razmišljal o tem
niti ne o moji mami,
ki je zlezla na avtobus za Manuko,
da bi ji sprožili umetne popadke
in ji naslednji dan, ko so gozdni požari obkrožili Black Mountain,
naredili carski rez
in je izgubila jajčnike, maternico
in še toliko drugega,
tako da ne ona ne jaz nikoli več nisva bila, kot je treba, nikoli prav zares,
plamen, ki se je splazil vanjo, ko so jo odprli
v zevajoči svetlobi in iz nje izvlekli mene,
ki tlim od tistega trenutka dalje,
naju zvijali
tako in drugače,
da se nikoli več nisva mogla dotakniti, ne da bi se spekla.

Tukaj
je zunaj mraz,
srne
stopajo preko pomrznjenega travnika;
pozno ponoči
lahko slišiš njihovo nežno drgnjenje
ob debla dreves, ob ograje.
Na gozdni potki
na drugi strani avtoceste
pokažem svoji devetletni hčerki
njihove sledi
in ognjeno rdeče prsi detla,
njegovo nenadno glasno vročično potrkavanje
visoko na stranski steni skednja.

Kasneje,
ko prideva na toplo
in otresava strjeni sneg s podplatov najinih škornjev
in ima rjave oči široko odprte in
sijoče od mraza,
me prosi, naj potipam njene premrle roke,
potem dvigne moje prste k svojemu obrazu,
da potipam njena lica,
kako so topla, kako žareča.
            (Prevedel Tone Škrjanec)

OGENJ IN LED

Sredi zime
na drugem koncu sveta.
Enkrat ponoči
je neslišna stenska ura
odbila uro, ki se je nikoli ne spomnim,
in postal sem leto starejši.
Zbudil sem se, samo enkrat,
ob nekem čudnem premikanju v hiši
in nisem mislil na to
niti na svojo mamo
kako sopiha na avtobus za Manuko,
da bi opravila zadevo
in podlegla carskemu rezu naslednji dan,
medtem ko so ognjeni grmovi obkrožali Black Mountain
je izgubila jajčnike, maternico
in toliko drugega,
da nikoli nisva bila v redu, ne zares,
plamen, ki je spolzel vanjo, ko so jo odprli
v razpokani luči, ko sem bil izvlečen ven,
tli za vedno od tedaj naprej
in naju vrti
sem in tja,
da se nikoli ne moreva dotakniti, ne da bi se opekla.

Tu
je hladneje,
srne
hodijo po zmrznjeni travi;
v pozni noči
lahko slišiš njihova nežna drgnjenja
ob drevesna debla, ob količke ograje.
Na potki za gasilce
v gozdu za avtocesto
svoji devetletni hčeri
kažem njihove stopinje
in ognjenordeče perje detla,
ki nenadoma mrzlično glasno trka
ob visoki rob skednja.

Kasneje,
ko prideva na toplo,
otreseva skorjast sneg s podplatov škornjev
in njene rjave oči so široko razprte in
sijoče od mraza,
reče mi naj potipam njene premražene roke,
potem pritiska moje prste k svojemu obrazu,
da bi čutil njena lica,
kako so vroča, kako goreča.
            (Prevedla Hana Kovač)

Literary association IA

The 7th Golden Boat Poetry Translation Workshop 2009

(Film from The Golden Boat 2009 translation workshop was directed by Hana Kovač.)

Monday, 7 September:  Arrival
19:00 – Dinner
    
Tuesday, 8 September    
10:00 – Start of the workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop
19:00 – Dinner

Wednesday, 9 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop
17:30 – Walking excursion (Škocjan caves)
19:00 – Dinner

Thursday, 10 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop    
19:00 – The Golden Boat reading in Škocjan

Friday, 11 September
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Excursion to Ljubljana
20:00 – The Golden Boat reading at the Cultural Centre Cankarjev dom

Saturday, 12 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Excursion to a nearby village
19:00 – Dinner

Sunday, 13 September    
Departure after breakfast/in the day

Zlati Čoln 2010