EN / SLO

Iztok Osojnik

Slovenija, 1951

Iztok Osojnik (1951) je antropolog, zgodovinar, komparativist, filozof, pesnik, slikar, pisatelj, esejist, prevajalec, alpinist, turistični vodnik in popotnik. Je začetnik vrste umetniških gibanj, soustanovitelj anarhističnega podrealističnega gibanja, umetniškega Garbage Art (Kjoto) in glasbenega Papa Kinjal Band, Hidrogizme ter vrste drugih pomembnih umetniških ustanov ali festivalov (Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v Vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji, Zlati čoln in drugih). Leta 1977 je diplomiral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Podiplomsko je študiral v Osaki na Japonskem. Leta 2011 je doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. Do sedaj je objavil 28 avtorskih knjig poezije, nazadnje Kosovel in sedem palčkov (KUD Police Dubove, 2015), ***asterisk (KUD France Prešeren, 2011) in Poročena na rdeče (Mladinska knjiga, 2012), pet romanov, nazadnje Svinje letijo v nebo (KUD Police Dubove, 2012), dve zbirki esejev in študij ter znanstveno monografijo Somrak suverenosti (KUD Apokalipsa, 2013).

Oda košuti

To je najtežja pesem, ker govori o košuti.
Govoriti, da je košuta lepa, je nesmiselno. Čeprav resnično.
Nesmiselno je hvaliti
košute v jutranjem mraku na robu planote nad Reko.
Neskončno ganljive. Ali še več. Pretresljive. Čarobne. Dolgonoge.
Ali v večernem mraku, ko se bližajo potoku z zibajočo hojo,
nekaj prosojnega in svetlega se te dotakne,
prekrižaš pogled s čisto mehkobo. V očeh so jezera,
je tišina otoka nad morjem, ki se modrikasto dviga nad bleščečo
ponjavo maestrala. So češnje, ki se smejijo in v dolgih razkorakih
rišejo kroge nad prosojno globino.
Je tišina snega zgoraj nad božično potico. Je nekaj krhkega,
da zaječi srce. In je strah, da bo verz skrenil in pohodil sledi.
In vendar je tudi pogum.
Je nek šum na vrtu, ki ga ovija vonj mladega čaja,
je dotik, ki zdravi, žametna barva lubja, zaradi katere debeli začnejo hujšati
in dolgolasi odvržejo lasuljo iz srebra. Je negibnost jutra, ki ga ovije rosa,
je dolga širina hriba sredi zelene modrine razgledov.
Je zaveza znanju z velikih celin,
je še nerojeni dotik, je zelena kri, ki čaka prvi nežni monsunski naliv
v delti svete reke, ki odteka s Himalaje v belih črtah ledenikov,
je dih severnega vetra, skrivnost brez skrivnosti,
sinjemodra daljava odprtega morja in vonj sivke, ki prisluškuje nad ravnico
šelestenju oljk, trt, kompaktni vročini popoldneva in petju škržatov.
Je trenutek, ko človeku otrpne srce,
divjina narave in
izurjena roka igralca na sitar, ki večeru izvablja ritmično ekstazo.


NEEDERLANDSE:

Ode aan een ree

Dit is het moeilijkste gedicht, omdat het gaat over een ree.
Zeggen dat een ree mooi is, is zinloos. Al is het waar.
Het is zinloos de lof te zingen
van reeën in de ochtendschemer aan de rand van het plateau boven de Rivier.
Oneindig ontroerend. Of meer zelfs. Hartverscheurend. Betoverend. Op hoge benen.
Of in de avondschemer als ze dansend naar de kreek toe komen,
en iets doorschijnends en heel lichts je raakt,
en  je zichtlijn wordt gekruist door louter zachtheid. In de ogen liggen meren,
er is de stilte van een eiland dat uit zee oprijst, blauwachtig boven het glanzend
plateau van de mistral. Er zijn kersebomen die lachend met grote stappen
cirkels tekenen boven de transparante diepten.
Er is de stilte van poedersneeuw op de kerstpudding.
Er is iets breekbaars,
zodat het hart zacht jammert. En er is vrees dat
het vers van richting verandert dwars over het spoor.
En toch is er ook moed.
Er is een geluid in de tuin dat gehuld is in de geur van jonge thee,
er is een aanraking die geneest, de fluweelkleur van bast die maakt dat vetzakken gewicht                                             verliezen
en dat langharigen hun zilveren pruiken afwerpen.
Er is de stilte van de ochtend gehuld in dauw,
er is de brede voet van de heuvel in het groen van uitzichten.
Er is een verbond omtent kennis van grote continenten,
er is de nog ongeboren aanraking, er is groen bloed dat wacht op de eerste zachte druppels
                                        van de moesson
in de delta van de heilige rivier, die van de Himalaya stroomt in witte gletsjerbanen,
er is de adem van de noordenwind, geheim zonder geheim,
de helderblauwe verte van de open zee en de geur van lavendel, die boven de vlakte
het ritselen afluistert van olijfbomen, van wijnranken,
de dichte hitte van de middag en het zingen van de krekels.
Er is het ogenblik dat iemands hart stilstaat,
de wildheid van de natuur en
de geschoolde hand van de sitarspeler, die aan de avond
een ritmische extase ontlokt.

Vertaald door Willem van Toorn


Kušutnik 2

Govorim o sijaju duše, o iskri smeha v zenici, ki se blešči.
O valu, o živi jadrnici, o kostanju, ki ga češe severni veter
v poletnem soncu. Nekaj svilenega, človek položi dlan
na srebrni mah, na rjavo barvo kože. Nekje se sliši
zvok piščali iz trstike, za katerega pravijo, da izvira na devetem nebu.
Obstajata dve ptici, ki z zvoki iz piščali drsita po devetem nebu.
Se neba srečajo? Se srečata dve deveti nebi? Se.
In ali se nista nebi srečali že prej, potem pa je nekdo odprl oči in se zastrmel
v silno lepoto duše, v gibanje, ki drhti od strasti. In so se ribe zbrale v srcu bazena.
Strmeti v nekaj, kar se odpira,
zadržati dih, čakati. Skrivnost je brez skrivnosti in vendar tudi odrasel človek pogleda
z očmi otroka, ki nekaj zagleda prvič.
Drseti in piti. Se to dogaja v krivulji ptice, ki leti čez nebo. Čakati pomeni leteti
ali jadrati. Pomeni prisluškovati šumu vetra v kostanju. Pomeni živo sanjati
z odprtimi očmi. Pomeni sinjino v duši, ki je od dvakrat tako velikega kosa
in še čez. Dotakniti se, z nežno roko zdrsniti po koži.
Pomeni raztegniti, odpreti in se od znotraj dotakniti srca.
Nositi v sebi svetilko temnega srebra,
zlito z nekakšnimi širjavami in šepetom, komaj slišnimi ali
napol izgovorjenimi besedami, konci katerih se izgubljajo v modrikasto kopreno
hribov ali razigrano sonce na mestni ulici ali lise večera na obrazu,
od čisto blizu z biseri v očeh,
večjimi kot najgloblji molk.


v pričakovanju dežja

1

v pričakovanju dežja
zavesa na oknu pleše
vrata škripajo
veter vrtinči krošnje dreves
listje odpada v velikem migotajočem slogu zgodnje jeseni
drsalci na vodi preiskujejo
zemljevid rečne površine
med migotajočimi odsevi dreves, skal in neba
rišejo osupljive piruete
malo dalje reka zavija v globok tolmun
ki se zaje v globoko sotesko in ponikne v globino zemlje
miren tok zdrsne v skrite vrtince v globini
žuborenje ponikne v tišino
zgoraj na nebu kroži kanja
med hribi zagrmi
valujoča gmota groma zadene ob stene soteske in se
s stoterimi listi zlije v padajočo pahljačo
ki jo veter potisne na vodno površino
in požene kot orumenelo floto jadrnic
vodni drsalci spretno kot misel zdrsnejo v nove blodnjake
in z listja oberejo drobne žuželke
hladen piš vetra oplazi gladek tok reke
ki se strese v nenadnem sunku zone
začne deževati
kapljice odskakujejo z gladine
ogledalo neba se spremeni v šumečo bradavico
krošnja drevesa šelesti v velikanski cvetlici mokrote


2

prevajam življenjepis pesnice lidije dimkovske
dežuje
šumenje dežja je potemnelo pozno zgodnjejesensko popoldne
zunaj na cesti šumijo kolesa avtomobilov
čuden, čaroben svet
med dvema postajama na železniški progi ljubljana–trst
dnevi se odvijajo z minevajočo negibnostjo časa
nerazločni glasovi pod oknom
ugašajoča modrina žalosti
in svila hrepenenja
udarjanje dežnih kapljic na polici pod odprtim oknom
hlad ovije sobo v nežno tančico
kje se je izgubil življenjepis pesnice lidije dimkovske


3

močno je deževalo
stekel sem po avto
medtem ko so drugi počakali v gostilni in pili vino
pripovedovali smo si šale
po malem je črvičilo v želodcu
kar je morda povezano s tableto
ki sem jo vzel zjutraj
avto sem parkiral ob večjem kupu zemlje
na katerem mi je drselo in menda sem v avto prinesel tudi nekaj blata
v močnem nalivu ni bilo mogoče videti
kje vozim, ko sem se vzvratno spuščal med parkiranimi avtomobili
po klancu navzdol pred vhod gostilne
všeč mi je dež. enega za drugim sem odložil pred njihovimi
hišami, zdaj pa sam sedim za računalnikom
in prisluškujem potokom dežja
ki se s strehe po žlebovih zlivajo na dvorišče
skozi okno gledam v temo
nekje tam zunaj, neviden rob gozda


4

leto dni po poboju blizu kraja Abda so leta 1945
v množičnem grobišču
v žepu suknjiča trupla Miklósa Radnótija
enega od ustreljenih prisilnih delavcev
odkrili zvežčič pesmi z naslovom Razglednicák
zbudilo me je smukanje volkov okoli hiše
prižgal sem luč in segel po drobni knjižici Forced March
v angleškem prevodu
Cliva Wilmerja & Georgea Gömörija
»možje, ki so se ustavili in urinirali, so odtočili kri«
volkovi so zavijali na dežju
nočna tesnoba, negibnost kopalnice v rumeni svetlobi
varčevalne žarnice
striženje nohtov, počasi in sistematično



Draft translations


Ode to a Doe

This is the most difficult poem, because it speaks about a doe.
To say that a doe is beautiful is meaningless. Although [albeit] true.
It is meaningless to praise
does in the morning dusk at the edge of the plateau above the River [above Rijeka?].
Infinitely moving. Or even more [than that]. Heartrendering. [Shocking.] Magical. Long-legged.
Or in the evening dusk, when they approach [near] the creek with a swaying walk,
something transparent and light [bright (opposed to dark)] touches you,
your gaze [line of sight] is crossed by an utter [pure] softness. In the eyes there are lakes,
there is the silence of an island above the sea, which rises bluish [blue-tinged] above the shining
plateau of the mistral. There are cherry trees, which laugh and in long strides
draw [trace] circles above the transparent depths.
There is the silence of snow up above the Christmas potica [cake, pudding...].  
There is something fragile,
so that the heart groans [moans]. And there is fear that
the verse will swerve and trample over [across] the trail.
And yet [but nevertheless] there is also courage.
There is a [some] sound in the garden which is wrapped in the scent of young tea,
there is a touch that heals, the velvet colour of bark, which causes those who are fat to lose weight
and the long-haired throw off their wigs of silver.
There is the stillness of the morning wrapped by [into] dew,
there is the long breadth [openness] of the hill amid the green blue of views [vistas].
There is a covenant [bond] to knowledge from large continents,
there is the still unborn touch, there is green blood awaiting the first gentle monsoon downpour
in the delta of the holy river, which flows from the Himalayas in white stripes [strips, bands] of glaciers
there is the breath of the northern wind, secret [mystery] without secret [mystery],
the clear blue stretch [distance] of the open sea and the smell of lavender, which above the plain eavesdrops on [listens to] the rustling of olive trees, of vines,
the compact heat of the afternoon and the singing of the crickets.
There is the moment when a person's heart stops [freezes, goes numb],
the wildness of nature and
the skilled hand of the citar player, which [who] coaxes [elicits, lures] from
the evening a rhythmic ecstasy.


Kušutnik 2

I am talking about [I speak of] a [the] shine [glow] of the soul, about the spark of laughter in a pupil [eye], which sparkles.
About a wave, about a living sailboat, about a chestnut, combed by the northern wind
in the summer sun. Something silk, a [the] person places a [his/her] palm
on silver moss, on the brown colour of skin. Somewhere the sound
of a reed pipe [whistle] can be heard, of which they say that it originates in the ninth sky [heaven].
Two birds exist [there exist two birds], which slide along the ninth sky with the sounds of pipes.
Do the skies meet? Do two ninth skies meet? They do.
And haven't the skies met before, and then somebody opened their [his/her] eyes and stared at [fixed their gaze on]
the intense beauty of the soul, at the movement [motion] that trembles from passion. And fish gathered at the heart of the pool.
To stare at something that is opening,
to catch one's breath, to wait. A [the] secret [mystery] is without secrets [mysteries] and yet even a grown person looks [gazes]
with the eyes of a child seeing something for the first time.
To slide [slip] and to drink. Does this [that] happen in the curve of the [a] bird flying across the sky. To wait means to fly
or to sail. It means listening [eavesdropping] to the rustling of wind in the chestnut tree. It means to dream vividly
with open eyes. It means azure [colour of clear sky] in the soul, which is [made] from a piece twice as large
and even more [and beyond]. To touch, to glide [slide] with a gentle hand across skin.    
It means to stretch, to open and to touch the heart from the inside.   
To carry within oneself [yourself] a lantern [lamp] of dark silver,
fused [flown together with] expanses and whispers, barely heard [intelligible] or
half-pronounced words, whose endings are [become] lost in the bluish haze [veil]
of hills or the playful [cheerful, lively] sun on a city street or patches of evening on the [a] face,
from very close up with pearls in the eyes,
larger [vaster] than the deepest silence.


in anticipation of rain

1

in anticipation of rain [waiting for rain]
the curtain in the window dances
the door creaks [doors creak]
the wind swirls [lit.: whirlwinds] the crowns of trees
leaves fall in the great fluttering [wiggling] style of early autumn
gliders investigate [examine] on water
the map of the river surface
among the wavering [fluttering] reflections of [the] trees, rocks and sky
they draw [trace] outstanding [breathtaking] pirouettes
slightly farther the river turns [curves] into a deep pool,
which eats into a deep gorge [canyon] and disappears [slips away] into the depths of the earth
a calm current slips into hidden whirlpools in the deep
the gurgling dies down into silence
up in the sky a buzzard (? – large bird of prey) is circling
among the hills, it thunders [there is thunder among the hills]
the waving [rolling] mass of thunder hits against the wall of the gorge and
flows [pours] with [in] a hundred sheets [leaves] into a falling fan [ornamental fan]
that the wind pushes to the surface of the water
and propels [propels forward; sets off] like a yellowing flotilla of sailboats
[the] water gliders slip into new labyrinths as skilfully [craftily] as a thought
and pick from the leaves small [tiny] insects
a cool gust of wind grazes [brushes] the smooth current of the river,
which trembles [shakes itself] in the sudden jolt of a shudder
it begins to rain
drops bounce off the surface
the mirror of the sky changes into a fizzing [rustling] mole [wart]
the crown of the tree rustles in [inside] a giant [enormous] flower of wetness

2

I am translating the memoirs of the poet lidija dimkovska
it is raining
the pattering [rustling] of the rain darkened the late early autumn afternoon
out on the road the wheels of cars are swishing [whooshing, rustling]
strange, magical [enchanted] world
between two stations on the railway line ljubljana-trieste
the days are passing [unwinding] with the transient [passing] motionlessness [stillness] of time
muffled [unclear] voices beneath the window
the dying out [being extinguished; darkening] blueness of sadness
and the silk of yearning [longing]
the striking of raindrops on the ledge [windowsill] beneath the open window
a chill envelopes the room into a gentle [soft] veil
where was the memoir of the poet lidija dimkovska lost [where has the ... been lost]

3
it rained [it was raining] heavily
I ran to get the car
while the others waited in the pub [bar, inn] and drank wine
we told each other jokes
here and there [little by little] there was a niggling in the [my] stomach
which could be connected with the pill
that I took this [in the] morning
I parked the car next to a fairly large pile of dirt
where it was slippery and I must have [I suppose I] tracked some mud into the car
in the heavy downpour it was impossible to see [I couldn't see]
where I was driving, as I descended in reverse between the parked cars
on the downward slope to the entrance of the pub
I like rain. one by one I dropped them off in front of their
houses, and now I am sitting alone behind the computer
listening to the streams of rain
that are pouring through the gutters from the roof to the yard
through the window I look out at the darkness
somewhere out there [somewhere outside], the invisible edge of the wood [forest]

4
a year after the killings near the town [village] of Abda they in the year 1945
in a mass grave
in the jacket pocket of the corpse of Miklós Radnóti
one of the shot forced workers
discovered a small notebook of poems entitled [with the title] Razglednicák
I was woken by the slinking [prowling, sneaking] of wolves around the house
I turned on the light and reached for the thin [slight] book Forced March
translated into English [an English translation]
by Clive Wilmer & George Gömöri
»the men stooping to urinate pass blood«
the wolves howled in the rain
nighttime anxiety [tension, anguish], the stillness of the bathroom in yellow light
from the energy saving light bulb
the clipping [cutting] of nails, slowly and systematically [slow and systematic]
    
Translations by Špela Drnovšek Zorko

avtorjeva besedila

Literarno društvo IA

8. pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2010

8. mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln

"SAVE LEAD-POISONED CHILDREN OF KOSOVO"
Peticijo lahko podpišete tukaj

FILM BOJANA BRECLJA: Golden Boat 2010 from Bojan Brecelj on Vimeo.

ODMEVNOST DELAVNICE V MEDIJIH na spletu

Dnevnik, 18. 9. 2010

Primorske novice, 16. 9. 2010

Večer, 27. 9. 2010

La poesia e lo spirito, 28. 9. 2010

Tvar, 21. 10. 2010

Portal české literatury, 8. 11. 2010

Czech literature portal, 1. 12. 2010

 

PROGRAM

Nedelja, 12. september
19.00 – pozdravna večerja

Ponedeljek, 13. september
9.30 – začetek delavnice
13.00 – kosilo
19.30 – večerja

Torek, 14. september
9.30 – delovni sestanek
13.00 – kosilo
14.30 – obisk jame
19.30 – večerja

Sreda, 15. september
9.30 – delovni sestanek
13.00 – kosilo
15.00 – izlet po okolici
19.30 – večerja

Četrtek, 16. september
9.30 – delovni sestanek
13.00 – kosilo
18.30 – večerja
20.00 – branje v Škocjanu

Petek, 17. september
9.30 – delovni sestanek
12.30 – kosilo
14.00 – odhod v Ljubljano
19.00 – branje v Cankarjevem domu

Sobota, 18. september
9.30 – pogovor o prevajanju
13.00 – kosilo
15.00 – obisk Tomaja
19.00 – večerja

Nedelja, 19. september
odhod po zajtrku

Vsi programi so javni. Vstop je prost.

***

Kandidat za Nobelovo nagrado Paul Polansky, vodilni nizozemski pesnik Willem van Toorn, legenda hrvaške rokovske in gledališke scene Tahir Mujičić, vodilna finska mednarodna borka za pravice žensk Vilja-Tuulia Huotarinen, mednarodno uveljavljena poljska slovenistka Agnieszka Będkowska-Kopczyk, edini slovenski postmodernist in sonetist Milan Jesih, pesnik in organizator literarnega dogajanja v južni Angliji John Davies, irski pesnik Knute Skinner, vodilni italijanski pesnik srednje generacije Roberto Nassi, italijanska naveza, ki pomeni novo obliko sodelovanja z našimi zahodnimi sosedi v okviru skupnosti Alpe-Jadran, nova generacija slovenskih pesnic (Radharani Pernarčič, Tina Kozin, Tatjana Jamnik), Slovanski most, nadaljevanje programov iz prejšnjih let v okviru Foruma slovanskih kultur (Irena Šťastná, Michał Kopczyk), zahodnoevropski, srednjeevropski, slovanski trikotnik, povezovanje manjših in večjih evropskih literatur na vzhodu in zahodu, soorganiziranje festivalov, simpozijev, srečanj, delavnic in oblikovanje sodobnega literarnega vozlišča v Škocjanu in mednarodnega uveljavljanja poezije v izvirnikih in prevodih. Po uspešni uveljavitvi Kosovela v Veliki Britaniji in ZDA bosta kmalu sledila nova monografija v poljskem jeziku in mednarodno uveljavljanje novega vala slovenskih klasikov (Cankar, Strniša, Detela).  

Zlati Čoln 2010