EN / SLO

Barbara Pogačnik

1973, Slovenija

Rojena leta 1973, prevajalka, esejistka, urednica, diplomirala na Université catholique de Louvain v Belgiji, poučevala na Oddelku za prevajanje in tolmačenje na Filozofski fakulteti v Ljubljani, magistrirala na pariški Sorbonni. Je članica uredniškega odbora revije Literatura. Poezijo prevaja iz francoščine in v francoščino (Pierre Reverdy, Henri Michaux, O. V.de L. Miłosz, Michel Deguy, Jacques Izoard, Eugène Savitzkaya, Nicole Brossard in drugi), pa tudi filozofijo in esejistiko (Maurice Blanchot, Paul Ricœur, Roland Barthes, Jacques Derrida, Hélène Cixous, Jacques Lacan); kot sourednica publikacije DSP Litterae Slovenicae je med drugim uredila prvi izbor slovenskih pesnic za tuje bralce v angleškem in francoskem prevodu. Pesmi je objavlja v vidnejših slovenskih revijah Literatura, Nova revija, Apokalipsa in Sodobnost, predstavila se je na branjih v Ljubljani (Mesto žensk, Mlade rime, Literaturina branja), v okviru mednarodnega pesniškega srečanja in prevajalske delavnice Zlati čoln, na festivalu Printemps des poètes v Parizu ter na državnem inštitutu Inalco v Parizu. Leta 2006 je pri založbi Mladinska knjiga izšla njena pesniška zbirka Poplave.

V slovenščini:
Deus ex machina

Vzamem te izmed tvojih silhuet
in te posušim med stebli marjetic s temnimi prašniki.
Vzamem ti zaupljive oči s komaj zelenimi vejami trepalnic,
Roi Ubu.
Iz hiše s cingljavim baldahinom, vzamem te
iz okruškov dišav. Iz jagodja pozabljenih prijateljev,
ozkega korita nepomite posode, iz fotografij,
od katerih postajaš fotograf, od žeje.
Nate se spusti kletka črnih punčic, vsajenih v cvetne čaše.
Otepaš se in prerivaš z raztegljivimi stebli.
Kličeš v svojo tišino nemočne restavracije.
Nič, čisto nič se ne pozna.
Zdi se, da te po kiklopski slamici srka tuja limonada.
Gozd ogromnih marjetic, ki kimajo z belimi glavami
ti vse bolj zasega prostor.
Vstopil si na zemljo, ki te je prijela za korak
in si ga lepljivo stisnila v objem.
       
Hodiš in hodiš z mehaničnim korakom
nekomu v objem in vsakič
stopiš mimo topline, kot reka skoz ogledalo.
Kajti življenje nam pada v usta kot mušice.


En français:
Deus ex machina

Je te prends d’entre tes silhouettes d’ombre
et te fais sécher parmi les tiges de marguerites à pistils sombres.
Je te prends les yeux confiants aux branches de cils à peine verdies,
Roi Ubu.
Je te prends de la maison au baldaquin tintant, des morceaux de crépi
des senteurs. De la plantation de fraises aux amis oubliés,
de l’évier étroit avec de la vaisselle à faire, des photos
par lesquelles tu deviens photographe, de soif.
Une cage de pupilles noires, plantées dans les calices, descend sur toi.
Tu te débats, tu bouscules les tiges extensibles.
En proie au silence, tu en appelles aux restaurants inopérants.
Il n’y a rien, mais rien qui fait effet.
Tu sembles aspiré par une paille de cyclope dans la limonade d’un autre.
Une forêt de marguerites gigantesques qui hochent leurs têtes chenues
envahit de plus en plus tout ton espace.
Tu es entré dans une terre qui a saisi ton pas
et l’a serré dans ses bras collants.

Tu marches sans arrêt d’un pas mécanique
pour arriver aux bras de quelqu’un et à chaque fois
ton pied rate la douceur, rivière qui traverse le miroir.
Car la vie nous tombe dans la bouche comme moucherons.

Traduit par l`auteur et Christophe Lamiot-Enos


Română:
Deus ex machina


Te smulg de acolo, din mijlocul umbrelor tale
şi te pun la presat alături de margaretele cu pistil întunecat.
Smulg privirea ta încrezătoare cu gene înflorite.
Rege Ubu.
Te iau din casa cu baldachin clinchetitor, dintre bucăţile cretoase
de miresme. De la plantaţia de fragi la prietenii uitaţi,
masa de piatră pe care aşteaptă farfuriile nespălate, fotografiile
prin care devii fotograf, setea.
O colivie cu pupile negre, plantate în calicii, coboară spre tine.
Te zbaţi, scuturi tijele extensibile.
Pradă liniştii, telefonezi la restaurante inutile.
Nu există nimic, dar nimic, care să aibă vreun efect.
Parcă tragi printr-un pai de ciclop limonadele altora.
O pădure de margarete gigantice care-şi clatină capul îmcărunţit
invadează din ce în ce mai mult propriul tău spaţiu.
Ai intrat pe domeniul acesta care ţi-a prins piciorul
şi l-a strîns în braţele lui lipicioase.

Mergi fără oprire cu umblet mecanic
ca să ajungi în braţele cuiva şi de fiecare dată
piciorul tău ratează unda dulce a rîului
care traversează oglinda.
Pentru că viaţa ne cade în gură
ca muştele.

Traduceri: Simona Popescu



V slovenščini:
Bivališče

Moja soba je odprta na vse štiri stene,
kot stekleni stolp, z nekaj vrtoglavice,
ko te s tal izsrka v višino. Na pragu
se gnetejo mačke z belimi kožuščki,
se poskušajo nerodno zriniti v srebrne sklede.
Na drugem pragu je prstanec neke roke,
daljši od sredinca, ki se stika z mojim:
a še vedno v oklepu svojega srebrnega avtomobila,
neka plesna stopala skušajo prešteti
počasne stopinje na tlakovcih.
Nihče ga ni pripeljal, dvomi
v svoj smisel za orientacijo in se prepušča
močnim telesom morskih kač.
Izgubljeni knjižni kazalec sije v močnem soncu.
Kako naj premeri razdaljo med maso
in mano, ko ne razume ne njih ne srebrnine.
Tolažim se s tem, da je moja soba
v zračnem nadstropju.
Vendar pa so dvigala tako hitra,
da je samota moje sobe vidna skozi steklo.


En français:
Habitation

Ma chambre est ouverte par les quatre murs,
comme une tour de verre, avec un léger vertige
lorsqu’on est aspiré du sol vers la hauteur.  Sur le seuil
se poussent les uns les autres des chats aux robes blanches,
essayant gauchement de se faire une place pour les bols argentés.
Sur l’autre seuil on voit l’annulaire d’une main,
plus long que le médius, allié au mien:
mais, encore enclos dans la cuirasse de la voiture argentée,
certains pieds de danseur essaient de faire le compte des
pas lents sur les carreaux de pierre
Personne ne l’a amené, il a des doutes
quant à son sens de l’orientation et s’abandonne
aux corps puissants des serpents marins.
L’index de livre perdu flamboie sous le soleil exactement.
Comment pourrait-il évaluer la distance entre la foule
et moi, alors qu’il ne comprend ni eux ni l’argenterie!
Ce qui me rassure, c’est que ma chambre se trouve
à un étage d’air.
Mais les ascenseurs sont si rapides
que la solitude de ma chambre peut être vue par la vitre.

Traduit par l`auteur et Christophe Lamiot Enos


Suomi:
Asuinsija

Huoneeni näkyy neljän seinän läpi,
kuin lasitorni, jossa tuntee lievää huimausta,
kun sinut on kiskottu korkeuksiin. Valkokarvaiset
kissat ylittävät kompuroiden kynnystä,
yrittävät kömpelöt ryömiä läpi hopeakulhon.
Toisella kynnyksellä on käden nimetön,
keskisormea pidempi, minun omani liittolainen:
mutta vielä vangittu miehen hopeisen auton suojiin,
erään tanssijan jalat yrittävät pitää lukua
katukivien hiljaisista askelmista.
Kukaan ei ole kutsunut miestä, hänellä on epäilyksiä
oman hahmotuskykynsä kanssa ja hän antautuu
merikäärmeiden vartaloiden puristukseen.
Kadonneen kirjan viisari hehkuu auringon valossa.
Kuinka mies pystyisi arvioimaan etäisyyttä väkijoukon
ja minun välillä, kun hän ei voi ymmärtää heitä saati pöytähopeita.
Minua rauhoittaa tieto että huoneeni
sijaitsee ilmavassa kerroksessa.
Mutta hissit ovat yhtä kaikki niin nopeita,
että huoneeni yksinäisyys voidaan nähdä lasin lävitse.

Suomennos Jouni Inkala



V slovenščini:
Sreča v postindustrijski dobi

                                                     "Seule la poésie peut corriger le défaut des langues."
                                                                                                       Stéphane Mallarmé
   
                                                       "Kupit ću si tenk, kad tad kad tad
                                                        da te vozim s njim, kad tad kad tad..."
                                                                                                   Bijelo Dugme


Nekateri ljudje so kot tanki za srečo.
Kadar zbolijo, kot žogice poskakujejo
na železnih posrebrenih stolih v njeni čakalnici.
Drugi si napeljejo električno žico do nje
in se tja plazijo kot kače.
Njihova gumijasta telesa plešejo kot lene žlice v usta.
Tretji si jo spravijo kot cvetni prah
v mešičke pod nosnicami,
in ko jo vdihujejo, jim v spanju priteče kri.
Toliko skupnega imajo povedati
vsi ti prehlajeni,
ona, sreča, pa molči kot voz sena.
Njena koža vdihava hlape zlata,
razlita v kupih akrilnih čipk,
maši žile kot živo srebro v rudnikih.
Zasuta je pod goro kartonastih škatlic za sir.
Proizvajalcem se roke utekočinijo,
ko segajo v njeno 3D sliko.
Samo, če se neki živi zberejo
pod tihim dežnikom poezije, ji govorečo
žilo v srce zalije sveža rdeča.


English:
Happiness in A Post-Industrial Age


                                                   "Seule la poésie peut corriger le défaut des langues."                                                       
                                                                                                     Stéphane Mallarmé

Some people are like tanks chasing happiness.
When they get ill they bounce like little balls
on silver-plated metal chairs in the waiting room.
Others hook themselves up to it with electric cables
and slither over like snakes.
Their rubbery bodies dance like lazy spoons into a mouth.
Others still stockpile it like pollen
in ducts under their nostrils
and breathing in get nosebleeds while they sleep.
Everyone with common colds has so much to say
but happiness remains silent like a cart full of hay.
Her skin breathes in gold vapour.
Spilled into heaps of polyester lace she’s pumping
through the veins like quicksilver down mines.
Lies buried under a mountain of cheese carton packaging.
Manufacturers’ hands turn to liquid
as they reach into her 3D image.
Only when some who are alive gather
under the quiet umbrella of poetry, does her speaking
aorta get a fresh supply.

Translated by Maria Jastrzębska and Ana Jelnikar


En français:
Le bonheur à l’ère post-industrielle


                                                       "Seule la poésie peut corriger le défaut des langues."
                                                                                                              Stéphane Mallarmé

                                                          "Je vais m’acheter un char armé, d’ici maintenant,
                                                           que je t’emmène faire un tour avec, d’ici bientôt…"
                                                                                                              Bijelo dugme

Il y a des gens qui sont pareils aux chars d’assaut pour le bonheur.
S’ils tombent malades, ils rebondissent comme des balles
sur les chaises en métal argenté dans la salle d’attente.
Il y en a d’autres qui branchent une rallonge électrique sur le bonheur,
jls ondulent vers lui comme des serpents.
Leurs corps en caoutchouc dansent en cuillères molles vers la bouche.
Il y a encore ceux qui se le stockent comme le pollen
dans les sacs lacrymaux sous les narines
et lorsqu’ils le respirent, ils ont des saignements en plein sommeil.
Tant de choses en commun qu’ils ont à dire,
tous ces enrhumés -
or le bonheur garde le silence comme un char de foin.
Sa peau inspire les vapeurs d’or,
diluée dans un amas de broderies synthétiques,
bouche les veines tel le mercure dans les mines.
Il est enseveli sous un amas d’emballages de fromage de brie.
Les mains des producteurs se liquéfient
lorsque tendues dans son image 3D.
Ce n’est que s’il y a des vivants qui se rassemblent
sous le parapluie silencieux de la poésie que sa veine
parlante aura un frais approvisionnement.

Traduit par l`auteur et Christophe Lamiot Enos



V slovenščini:
Črepinje v sluhu, črepinje v oblini prostora


Med lomljenjem plasti tankega stekla
ki kaznuje moje prelahko uho, polno peska,
poslušam, kako smrt zapira okno besed,
počivam na dnu oceana ob Titaniku.

Steklena krogla se je zbelila pred vidom, bela
krogla pada, tenko pada.
Kot bi svetloba padala nazaj v sanje,
črepinje v moj obraz iztrgan iz prostora
v neodpustno manjkanje.
Čas se odmika od zidov, ostro
zadrt v noge,
preko dnevov stopam po svojih očeh.

Danes sem jaz riba, ki voha potopljeno ladjo,
le trenutna riba,
in zdi se
da ne morem odnesti nobenega kosa
izpred mahovnatih vek ladje,
izpod prebeljene površine zidov.
Zdi se, da bi mi razgnalo srce
v zvenečih plasteh tankega, belega stekla,
pred mahovnatimi vekami ladje;

a da bi me, brez teže vsaj enega samega kosa,
živetje kot nimfo zaprlo
v svojo temno klet brez konca.


En français:
Tessons dans l’ouïe, tessons dans les rondeurs d’espace


Pendant les brisures des couches fines de verre
qui châtient mon oreille trop légère, remplie du sable,
j’écoute la mort fermer les fenêtres des mots,
je me repose au fond de l’océan auprès du Titanic.

Une sphère en verre qui pâlit devant le regard, une
sphère blanchie tombe, tombe d’un son fragile.
Comme si une lumière retombait en songe,
comme si des tessons regagnaient mon visage arraché de l’espace
en manque irrémissible.
Le temps se détache des murs, cuisant,
enfoncé dans la plante des pieds,
et, enjambant des jours, je pose les pas sur mes propres yeux.

C’est moi qui est aujourd’hui ce poisson flairant le navire submergé,
rien qu’un poisson éphémère,
et il semble
qu’il me soit interdit d’emporter ne fût-ce qu`une seule pièce,
devant les paupières du navire couvertes de mousse,
de l'extraire de la couche ancienne des murs fraîchement repeints.
Il semble que mon cœur éclaterait
en couches résonnantes du verre blanc et fragile,
devant les paupières du navire couvertes de mousse,

mais que la survie,
si je ne m’empare pas au moins d’une pièce de poids,
m’enfermerait, telle une nymphe,
dans sa cave sombre qui n’en finit pas.
           
Traduit par l’auteur

 

Suomi:
Lasipirsta kuullussa, lasipirsta avaruuden kaarevissa muodoisssa


Kun murtuvat lasinhauraat unet,
jotka hiovat liian kevyttä, hiekan valtaamaa tyynyäni,
kuuntelen kun kuolema sulkee sanojen ikkunoita,
makaan valtameren pohjaa Titanicin vierellä.

Lasinen pallo, katseeni edessä parhaillaan vaaleneva,
putoaa hailakkana, putoaa herkästi soiden.
Kuin valo putoaisi uudelleen unena,
ja lasinpirsta jälleen saavuttaisi avaruudesta revityt kasvoni,
niitä vaatimalla vaatien.
Aika irtoaa seinistä, uppoaa
kirvellen jalkapohjiin ja, yli päivien harppoen,
asetan askeleet omille silmilleni.

Minä olen tänään syvään vajonneen aluksen vainuava kala,
en muuta kuin hetkellinen kala,
ja vaikuttaa siltä
että en saa ottaa mukaani edes yhtä esinettä
ohi levän peittämän aluksen silmäluomien,
en kiskoa esiin mennyttä unta, äsken taas maalatuista seinistä.
Sydämeni tuntuu räjähtävän
haaleana hauraana lasina kajahtelevissa unissa,
levän peittämän aluksen silmäluomien edessä;

joten ottakoon tuonpuoleinen elämä,
jos en saa mukaani edes yhden satunnaisen esineen painoa,
minut sisäänsä sulkien, kuin nymfin,
hämärään luolaansa, jonka hämäryydelle ei näy loppua.

Suomennos Jouni Inkala
(Prevod je izšel v literarni reviji Združenja finskih pisateljev Kirjailija, Finska, marec 2007)

 

V slovenščini:
            Ko je tiho in molči

        Rosa, rosa, suličasti listi, skoz katere
        udari rosa in nas zagrne,
        zapoznelost trav na pragu
        in trak oči, ki so se zgrnile v roso.
        Kako preslišati roso v grlih, na dnu ribnikov,
        kako umiriti njeno tanko hojo
        preko ledenih ploskev,
        kako izprazniti vso gosto noč,
        ki rosi nasprotuje.
        Noč, v kateri so se zagozdile palice, osti, trnki,
        v gostem redu, in rosa
        nima rok.

        Rosa, rosa, kot gol ptič izhlapela,
        kako sedi v temi
        in gleda žive luči,
        ki odhajajo v dolino.


English:
When the silence won`t speak

The dew, the dew, the spear-shaped leaves
of the dew seep into the late grass blades
on the threshold, and a stream of eyes
spills into dew. How the dew’s not heard
in our throats or in the pond silt.
How can we lighten the armor
of the frozen ground.
How can we drain the heavy night
that oppresses the dew.
The night in which sticks, spear points, fishhooks
are wedged obstructing the way, for the dew
has no hands.

The dew, the dew disappears like a newborn bird,
as if it settled in the night
to watch the lights live
before descending into the valley.

Translated by Barbara Siegel Carlson
(Prevod je prvič izšel v literarni reviji Hunger Mountain, ZDA, april 2007)


En français:
Lorsque ça se tait, en toute silence

   
La rosée, la rosée, les feuilles lancéolées par lesquelles
la rosée fait irruption, nous recouvrant,
le retard des brins de l’herbe se tenant au seuil
et le ruban des yeux versés à la rosée.
Comment ne pas entendre la rosée aux gorges, au fond des puits,
comment faire ralentir son pas frêle
traversant les surfaces glacées,
comment évacuer toute la nuit épaisse
qui s’oppose à la rosée.
La nuit en laquelle se sont calés bâtons, pointes, hameçons,
en une ligne dense, et la rosée
n’a pas de mains.

La rosée, la rosée, évaporée comme un oiseau nu,
comme elle s’est posée dans le noir,
observant les lumières vives
descendre dans la vallée.

Traduit par l’auteur

Literarno društvo IA

4. pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2006

Zlati Čoln 2010